Civilnika pripovedujeta o njunem vsakdanu: Izkušnja za življenje

Jonas Prutej in Jonas Krištof sta se po opravljeni maturi na Slovenski gimnaziji odločila, da bosta vojaški rok odslužila kot civilnika pri Rdečem križu oz. v domu za ostarele. Kako se jima godi pri delu in kaj menita o civilni službi?

Vsakega ne moreš rešiti

Jonas Prutej (18) prihaja iz Vogrč, lansko leto je z odličnim uspehom opravil maturo na Slovenski gimnaziji, prejel je Tischlerjev pokal, potem se je tudi zanj začela resnoba življenja. »Civilna služba se mi je zdela bolj smiselna kot vojska, ker lahko nekaj prispevaš za družbo,« razmišlja o odločitvi za delo pri Rdečem križu. Tam se lahko naučiš veliko koristnega za življenje: »Zdaj vem, kako pomagati in reagirati, če bi kdajkoli doma prišlo do akutnih zdrav­stvenih težav.« Kako se je vživel v delo? »Vsekakor na začetku ni bilo enostvano, moral sem se šele razgledati.« Jonas je v prvem mesecu dobe civilne službe opravil teoretični tečaj, kasneje pa prakso. Izobraževanje za reševalca je zaključil z izpitom. Delo v postojanki Rdečega križa v Pliberku mu je všeč, precej je na poti kot sovoznik v rešilnem avtomobilu. Vsak teden opravi štiri 12-urne službe: »Zato pa imam tri dni v tednu prosto. Delamo pa tudi ob praznikih in ob nedeljah, včasih moramo tudi kratkoročno prevzeti kakšno službo, na to se navadiš. Delo je pač delo, moraš ga opraviti.« Čez dan imajo dve ali tri nujne intervencije, veliko tudi prevažajo bolnike v bolnišnice ali na terapije. Nočne službe v Pliberku so precej različne, včasih so vso noč na poti, včasih pa tudi ostane mirno. Jonas pravi, da so intervencije ponoči resnejše, večkrat mora priti urgentni zdravnik. »Pred kratkim sem doživel, da je pacient umrl. Naučiti se moraš, da vsakega ne moreš rešiti. Te dogodke obdelam s pogovori s kolegi, pomaga mi tudi šport. Včasih lahko rešiš življenje, včasih pa ne moreš več pomagati.« Jonasu je v službi všeč, da spozna najrazličnejše ljudi, kolege, pa tudi paciente, od revnejših do bogatašev: »Vsak človek je enako vreden in si zasluži enako oskrbo,« pravi. Videl pa je tudi veliko ljudi, ki živijo v pomanjkanju, zato tembolj ceni, da mu gre dobro in da je zdrav. V prostem času se rad ukvarja z ribolovom, je lovec, rad pomaga na domači Hirmovi kmetiji in hodi v fitnes. Civilno službo bo zaključil konec julija. Rad bi študiral in delal nekaj, kar ga bo veselilo. Natančnih načrtov še ne želi razkriti, zelo pa ga zanima zdravstvena panoga.

Pomagati mi je všeč

Jonas Krištof (19) prihaja iz Vidre vasi in je strasten nogometaš Slovenskega atletskega kluba, trenira s člansko ekipo. Lansko leto je uspešno opravil maturo na Slovenski gimnaziji in nato na internetu našel prosto mesto za civilnika v domu za ostarele v Pliberku. »Moja teta mi je priporočila delo v domu in ko sem šel tja in sem zaprosil za delo, so me takoj prisrčno sprejeli.« Vojska in streljanje ga ne zanimata. Kar osem civilnikov pomaga v Domu Marija v Pliberku. Zjutraj za varovance pripravijo zajtrk, preoblečejo postelje in pomagajo pri negi, predvsem če je treba pacienta dvigniti iz postelje. Pomagajo tudi pri serviranju kosila in popoldanske kave. Popoldne ostane čas za pogovor s starejšimi ljudmi: »Pripovedujejo mi o svojem življenju, kako so prej živeli, včasih tudi o dogodkih med drugo svetovno vojno. Pogovori me zelo zanimajo, rad poslušam starejše ljudi, ker se zanimam za zgodovino. Delo mi je všeč, ker lahko pomagam sočloveku pri vsakdanjih opravilih, pa če jim samo namažem kruh ali pomagam pri telefoniranju.« Mnogi stanovalci so dementni: »Včasih ponavljam stvari desetkrat ali ljudem pomagam, da spet najdejo pravo sobo, a to me sploh ne obremenjuje. Nasprotno, skupaj imamo veliko ‘gavdo’. Jonas pripoveduje, da je zaradi službe dobil malo drugačen pogled na življenje: »Življenje moramo uživati. Tako hitro je lahko mimo in ko prideš v dom za ostarele, pač mnogo stvari ne moreš več početi, večino časa preživiš v sobi.« Jonas dodaja, da moramo biti hvaležni, da smo zdravi. Civilna služba v domu je zanj dragocena izkušnja, v prihodnosti pa ne želi ostati poklicno v negi, razmišlja o študiju na Univerzi v Celovcu. Naj bi po njegovem mnenju civilno službo opravljale tudi ženske? »Če razmišljam o enakopravnosti, bi rekel ja. Za ženske naj ostane prostovoljno.«