Čezmejno srečanje kot priložnost za spoznavanje Ziljske in Kanalske doline

Urban Popotnig: Tistih, ki še aktivno govorijo slovensko, in družin z otroki, ki govorijo slovensko, je zelo malo. Zavest, da bi se splačalo ohraniti jezik in narečje, pa je vedno večja.

Ne bi rekel, da govorijo manj. Danes ni več bojazni, slovenščino govorijo tudi taki, ki je še pred dvajsetimi leti ne bi hoteli. Zavedanje, da je šlo nekaj v izgubo, je večje. Ljudem se to zdi škoda in mnogi se sprašujejo, kako bi to spet lahko oživili.

Vprašanje je, kako to narediti, saj ni tako enostavno. Ena generacija je tako rekoč izpadla. Sedaj bi morali stari starši z vnuki govoriti slovensko. Ker pa prej niso z otroki, obstaja bariera. Jezik je nekaj zelo osebnega in intimnega. Sam razmišljam, kaj bi lahko bilo mogoče. Nekateri se zavzemajo za tečaje slovenščine. Treba pa je povedati, da je premalo za jezik, če ga samo govoriš. Treba je znati tudi pisati in brati, ker drugače se ne ohrani. Šola je zelo pomembna.

… saj se to ne izključuje. Seveda je še nekaj takih, ki pravijo, da vindiš, kakor narečje imenujejo, ni slovenščina. Ampak če je slovnica stoodstotno slovenska, če imamo dvojino ter ženske in moške končnice, je jasno, da je to slovenščina.

Tem, ki imajo slovensko narečje za vindiš, je treba povedati, kaj je v ozadju, da je to bilo politično zlorabljeno. 

Ko jim to razložiš, to tudi razumejo. Fritz Hermann je napisal lep slovar z naslovom »Səbenščə žobar žilščah pənəgoərcou« o govoru okoli Štefana, Šentpavla in Krnice, kjer malo drugače govorijo kot pri nas na Bistrici. Mi imamo na primer čompe, oni imajo že hrušče. On je tudi lepo razložil, kaj pomeni vindiš, da je to bilo zmanipulirano in da slovenščina besede vindiš ne pozna. Ko sem vprašal nekoga iz Zagorič, ki je napisal »vindiš-nemški« slovar, kaj so »žabarilə« doma, mi je dejal, da »svavenjə«. Ni rekel vindiš. Svavenjə. Nekateri pa niti tega ne razumejo.

Ne bi rekel, da je hitreje izginil. Določeni kraji so bili že prej bolj nemško nacionalni, Čajna na primer. Bistveni prelom se je zgodil med drugo svetovno vojno, kar se je tedaj zgodilo, je bilo brutalno. So pa še vedno kraji, kjer se veliko govori slovensko, okoli Brda, Dol, Melvič in Šmohorja na primer. Še vedno se ljudje, ki so tedaj hodili v šole, spominjajo pritiskov, bili so »die Windischen«. V zgornji Ziljski dolini Slovencev sploh niso poznali, mislili so, da so nekaj čisto drugega. Mislim, da je bila napaka koroških Slovencev, da smo premalo navezovali stike z ljudmi na gornjem Koroškem. Včasih sem organiziral izlete v Slovenijo in šele tedaj sem videl, koliko ljudi je tedaj prvič prišlo v Jugoslavijo. Ko da bi za njih bila železna pregrada vmes. Potem so ugotovili, da so tam tudi ljudje in lepi kraji, ki so deloma še lepši kot pri nas in da so kulturni. To niti niso bili neizobraženi ljudje. Spomnim se učiteljice, ki je šele s 30 leti prvič šla čez mejo.

Tujec manj, saj so deloma znali slovensko. Je pa bila bariera in si niso upali pogledati čez. Pri nas sedaj hodijo radi na Trbiž na kavo. Nekdo, ki je Nemec, mi je rekel, zakaj: ker mislijo, da so, če grejo na kavo čez mejo, internacionalni in svetovljanski …

Kjer so bili zavedni župniki, se je slovenščina ohranila. To se vidi na Brdu, v Melvičah, tudi v Ločah pa na Bistrici, Zahomcu ali v Gorjah. So pa bili tudi župniki, ki so ponemčevali, recimo v Šentjuriju. V krajih, kot je Štefan, so v gostilni vsi govorili slovensko, v javnosti pa slovenščine ni smelo biti. Sam to razlagam s tem, da so bili tam grofje, veliki posestniki, ki so na to politično vplivali, predvsem po prvi svetovni vojni. Na ljudski šoli je tam bil ravnatelj neki Kočevar, tam kmalu ni bilo več slovenske besede na šoli, tudi na Čajni ne. Danes so tudi v Štefanu in na Čajni prijave za dvojezični pouk, kar je po svoje senzacija. Se spreminja, je pa veliko zamujenega. Vprašanje je, če ne že dokončno.

… Kanalska dolina je bila Koroška. Zato je slogan o svobodni in nedeljeni Koroški laž. Kje pa? Kdo pa se je od brambovcev boril za Kanalsko dolino? Noben hudič ne. Čez našo planino so potegnili mejo, koča mojega starega očeta, danes moja, je prišla pod Italijo. 

Velik del naše planine je v Italiji, to je bila prej katastralna občina Ukve. Zato so seveda osebne povezave, ljudje se poznajo, sploh, če znajo slovensko. Stiki so vedno bili. Kanalska dolina pa ima svoje probleme. Imeli so dobrega župnika Maria Goriupa. Ko je umrl, je prišel mlad, zelo zavzet župnik, ki so ga ljudje imeli zelo radi. Tega pa je videmski škof odpoklical in poslal nekoga, ki ne govori več nobene slovenske besede, samo pojejo še po slovensko. Sprašujem se, če je to namenoma take politika Cerkve. Je pa v Italiji videti več slovenskih napisov na javnih poslopjih, kar pa je prinesla EU.

Doslej je srečanje potekalo na Dobraču, lani pa sem predlagal, da bi na območju tromeje šli od kraja do kraja. Takoj so bili pripravljeni, da to letos priredimo na Bistriški planini v razširjeni obliki. Gerhard Hohenwarter, ki je bil učitelj na beljaški gimnaziji na Peravi, bo predaval o geoloških posebnostih Karnijskih Alp, Walter Merlin bo predstavil problematiko planine na državni meji, Allessandro Oman, ki je bil prej župan občine Naborjet, pa bo govoril o Kanalski dolini. Spomnili se bomo tudi začetkov Slovenskega planinskega društva Celovec, ki je bilo leta 1900 ustanovljeno v Borljah kot Ziljska podružnica in je imelo svojo kočo na Zahomški planini v Korenovi fači.

V revolucionarnem letu 1848 je bil Ziljan Matija Majar Ziljski tisti, ki je napisal znameniti manifest Kaj Slovenci terjamo? in zahteval Zedinjeno Slovenijo. Ziljan Urban Jarnik je zapisoval ljudsko izročilo in kot pesnik navdihnil velikega Franza Schuberta, ki je uglasbil njegovo v nemščino prevedeno pesem Zvezdje. Franc Grafenauer je bil legendarni poslanec v parlamentu dunajske monarhije. Ziljsko štehvanje, ziljska noša, ziljske pesmi so nepogrešljiv del slovenske kulturne dediščine. Toda kljub znamenitim možem in ženam iz preteklosti ter pisani tradiciji se danes zdi, da je slovenski živelj pri Zilji že precej potihnil. Je to samo zgrešen pogled iz osrednjega koroškega in širšega slovenskega prostora? Urban Popotnig je bil dolga leta predstavnik Volilne skupnosti v občinskem svetu na Ziljski Bistrici in je še danes dejaven v pašni skupnosti na Bistriški planini. Tam bo v soboto, 4. septembra, potekalo čezmejno srečanje, ki ga je z ustanovami iz Koroške, Slovenije in Italije pomagal organizirati tudi Popotnig.

Srečanje, ki je zadnja leta potekalo na Dobraču pri Slovenski cerkvi, bo tokrat v soboto, 4. septembra, na sporedu na Bistriški planini nad Ziljo. Ob 7.45 je od Stare pošte na Ziljski Bistrici mogoč prevoz na planino z avtobusom (prijave do 3. 9. do 12. ure pri Naravnem parku Dobrač: [email protected] ali 04242  575 71 28). Od parkirišča na Bistriški planini ob 8.30 pohod na Ojstrnik (1 ura vzpona). Ob 10.30 kulturnozgodovinski pohod do kapele s čezmejnimi prispevki. Ob 11.30 sveta maša pred kapelo z župnikom Stankom Trapom in cerkvenim zborom iz Ukev. Potem glasba in dobrote iz regij. 

Za udeležbo veljajo pravila PCT (preboleli, cepljeni, testirani).