Ustvarjanje otrok in mladine v okviru gledaliških delavnic v Ankaranu poteka že več kot štiri desetletja. Prireja jih Krščanska kulturna zveza v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo. Več o tem nam je povedal glavni organizator in vodja skupin Milan Piko.
V vseh treh dolinah delujejo slovenska kulturna društva, v katerih je okoli 20 gledaliških in lutkovnih skupin: v Podjuni, Rožu in na Zilji. V Šentjanžu, v Šmihelu, na Selah in v Pliberku so otroške gledališke skupine. Milan Piko je povedal, da se te pozneje strukturirajo v mladinske skupine in tako se otroci razdelijo po starosti ter z ozirom na to obravnavajo različne teme. »Potem so tudi druga društva, ki poleg opravljanja drugih, npr. pevskih dejavnosti, organizirajo gledališke predstave predvsem zato,« trdi Piko, »da združujejo otroke in se tako povezujejo v krog društvenega delovanja.« Pojasnil je, da je vsaka pomoč pri posredovanju znanja slovenščine dobrodošla, saj je situacija kar problematična – sproščen pogovorni jezik slovenščine uporabljajo otroci doma, v družinskem okolju, da lahko znajo od malega, nato pa to kot izobraževanje prevzamejo predšolske institucije ali šole, kjer otroci pogosto nimajo potrebnega znanja. V Ankaranu poskrbijo, da se vse te otroške in mladinske gledališke skupine srečajo in imajo možnost ves teden intenzivno vaditi za predstave, ki jih bodo jeseni pokazali občinstvu. Organizator je povedal, da so sredi septembra premierne izvedbe predstav in da doživljajo prav pestro jesen, ko skupine predstavljajo delo, ki so ga nekateri tu začeli, nekateri pa ga tu tudi zaključijo. Ambient ob morju je izreden, otroci potrebujejo skupinsko dinamiko, bivanje na odmaknjenem kraju, kjer jih nihče ne moti, to pa jim omogoča dobro koncentracijo in delo. Osrednje kulturne organizacije zagotavljajo dodatno strokovno podporo in povabijo mentorje, ki poučujejo govor – Martin Vrtačnik, improvizacijo – Juš Milčinski ter ples in gib – Igor Sviderski.
Milan Piko, vodja gledaliških delavnic
Koliko gledaliških skupin sodeluje letos in ali je zanimanje za delavnice veliko?
Milan Piko: Enajst, dve sta na Koroškem; ponavadi jih je bilo 18 in mislim, da bomo to število spet dosegli, ko ne bomo imeli več omejitev zaradi koronavirusa. Zanimanje je veliko, zdaj je v prvem tednu 58 otrok v sedmih skupinah, vadijo pa različne zvrsti, npr. ena skupina vadi improvizacijo v senčni igri, dve skupini vadita igro z lutkami, preostale gledališke skupine pripravljajo mladinske in otroško predstavo.
Kakšen je izbor dramskih zvrsti; gre za komedije, resne drame, uprizoritve ljudskih ali pravljičnih motivov?
To je prepuščeno režiserjem oz. vodjem skupin. Igre tudi nastajajo na licu mesta, prilagodijo se posamezni zasedbi ali pa napišejo nova besedila.
To je zelo živa stvar, zato morajo biti vsi tisti, ki delajo z otroki, zelo prožni in fleksibilni, da se igra lahko oblikuje v neko zaključeno celoto. Jaz sem ta teden občutil ves trud, ki ga vlagajo v delo, in videl, da je zelo pestro in hkrati naporno, saj intenzivno vadijo šest ur dnevno. Predvsem pa čutim tudi … Veš, kaj? Veselje.
Matevž Gregorič, režiser lutkovne skupine: Delo kljub jutranji telovadbi in intenzivnim vajam temelji na igri s prilagojenim programom za otroke. Odlično je, da obstaja arhiv vseh teh predstav. To je dobra baza, s katere lahko črpamo naprej in na podlagi katere nadgradimo, popestrimo delo.
Torej imate arhiv posnetkov vseh predstav, ki so nastale na delavnicah v 40 letih?
Tako je, za arhiv skrbi tajnica KKZ Zalka Kelih Olip, ki veliko ve o naših gledaliških delavnicah iz zgodovine.
Ali je kakšna prireditev na koncu tedna delavnice?
Milan Piko: Ob koncu tedna je kratek zaključek, skupine imajo priložnost, da se s svojim izsledkom iz dela predstavijo druga drugi.
Imamo zanimiv primer neke deklice, ki z mamo govori nemško, pa tudi z očetom, čeprav on govori slovensko. Rekel je, da doma še ni govorila slovensko. Ko je bila tu, je začela kar naenkrat res lepo govoriti slovensko. Samo slovensko. Pomembna naloga naših mentorjev in vodij tukaj je, da na ustrezen način opozarjajo na rabo slovenskega jezika. Jaz sem se prav čudil, očitno je pri tej deklici padla neka bariera in jo zdaj slišimo prav lepo govoriti slovensko. Ko je njen oče to ugotovil, je bil prav vesel.
Gre predvsem za pridobivanje občutka, da si lahko rečejo: »Poglejte, to je naša velika skupina, v kateri smo izredno veliko ustvarili ta teden.«
Pomembno se mi zdi tudi to, da se otroci iz različnih krajev in dolin med sabo spoznajo, posebej če se pozneje srečajo v šolah, saj vemo, da je pogovorni jezik med otroki skorajda samo nemški.
In če lahko kaj pripomoremo k njihovemu pogumu, da je lahko v šolah pogovorni jezik tudi slovenski, smo naredili že velik korak.
Martin Vrtačnik, mentor za govor,
opravlja delo kot gledališki lektor – pazi na razločno izgovorjavo, ustrezna naglasna mesta pri izgovarjanju besed v zbornem jeziku, na ustrezno glasnost. Pri skupinah, ki ustvarjajo brez pripravljenega dramskega besedila, poučuje tehniko govora.
Juš Milčinski, mentor za improvizacijo:
»Improvizacija je zelo odprta stvar, tako da lahko delamo na zelo različnih zadevah, lahko pa delamo zelo osnovno, da pride pri otrocih do določenih premikov v razmišljanju: na odru nisi sam, vedno imaš soigralce, pazi na ostale, skupaj delate kot skupina.«
Lara Wakounig, 16 let:
Kaj ti je bilo na gledališki delavnici najbolj všeč?
Morje, jed, bazen, vaje.
Ali bi kaj spremenila?
Ne.
Prideš sem tudi naslednje leto?
Seveda.
Viktoria Škof, 10 let:
Kaj ti je bilo na gledališki delavnici najbolj všeč?
Bazen, zajtrk, morje.
Ali bi kaj spremenila?
Ne.
Prideš sem tudi naslednje leto?
Ja.
Viktoria Škof levo
Florian Wrienz, 12 let:
Kaj ti je bilo na gledališki delavnici najbolj všeč?
Da smo skupaj.
Ali bi kaj spremenil?
Nič.
Boš prišel sem tudi naslednje leto?
Ja.
Niko Lesjak, 11 let:
Kaj ti je bilo na gledališki delavnici najbolj všeč?
Da sem bil z drugimi otroki skupaj.
Ali bi kaj spremenil?
Ne.
Prideš sem tudi naslednje leto?
Ja.
Sara Sienčnik, 13 let:
Kaj ti je bilo na gledališki delavnici najbolj všeč?
Naša skupnost in to, da smo se lahko šli kopat.
Ali bi kaj spremenila?
Ne, pravzaprav ne, samo rada bi dlje spala.
Boš prišla sem tudi naslednje leto?
Ja, zelo rada.
Zalka Kelih-Olip tajnica KKZ
Zanimivo je tudi to, da iz teh skupin potem prihajajo ljudje, ki jih pozneje srečamo v odborih naših kulturnih društev. Oni prevzemajo funkcije, tudi vodilne, tako da se čez nekaj let lahko vidi, da je iz tega nekaj nastalo.
Naša društva so v našem okolju tista, ki negujejo in ohranjajo slovenski jezik – lahko se reče, da je zgodovinska črta tam, kjer so društva prenehala delovati v drugi svetovni vojni in potem niso več oživela. Takrat je tudi jezik utihnil, zato na delavnici spodbujamo govorjenje v slovenskem jeziku.
