Zalka Kelih-Olip se bo s koncem leta upokojila, čeprav ostaja v funkciji tajnice Krščanske kulturne zveze. Pripovedovala nam je o novih sodelavcih, spominih na preteklo obdobje in o željah za prihodnost.
Kako ste prišli do KKZ, kakšna je bila tamkajšnja poklicna pot?
Zalka Kelih-Olip: Po maturi na Slovenski gimnaziji je zame bilo jasno, da bi se rada zaposlila, študij me ni mikal. Ker sem bila v domačem kraju že od mladih nog vključena v kulturno delo, je bila zame novica, da pri Krščanski kulturni zvezi iščejo karenčno zastopstvo, kot nalašč zame. Odločila sem se, da to prosto mesto sprejmem. Nisem si pa takrat mislila, da bom s to organizacijo ostala povezana do upokojitve. Kot mlad človek itak ne razmišljaš tako daleč. Takrat je imela KKZ poleg tajnika Nužeja Tolmajerja dve uslužbenki. Imela sem možnost, spoznavati delo kulturne organizacije od pike naprej. Takratni predsednik Lovro Kaselj, ki je imel poseben čut za slovenski jezik in slovensko kulturo, tajnik Nužej, ki ga je odlikoval čut za stik z ljudmi na podeželju in za organizacijo prireditev, poznejši dolgoletni predsednik Janko Zerzer, ki si je v vseh funkcijah prizadeval za ohranitev slovenskega družinskega jezika in bil vsestranski na področju raznih pobud, ter Franc Kattnig, pd. idejni Franc, so bile osebnosti poleg mnogih, ki sem jih srečavala v službi. To so bili ljudje, ki so me najbolj tesno spremljali in me oblikovali. Med februarjem 1979, ko sem začela delati pri KKZ, in januarjem 2021, ko se bom upokojila, pa je bila tudi doba skoraj desetih let, ki sem jo čisto posvetila družini, kar se mi zdi pomembno. Tudi to so bila izredno lepa leta.
Konec leta se boste upokojili. Še naprej pa ostajate izvoljena tajnica KKZ. Nam lahko poveste kaj več o spremembah v pisarni KKZ, o novih sodelavcih in novih pristojnostih?
Imamo srečo, da so v pisarni KKZ ljudje, ki so z organizacijo povezani že dolga leta in se tudi zavedajo, kaj je njeno poslanstvo. Sabina Anderwald ostaja na področju servisa, kot spremljevalka počitniških tednov mladih umetnikov, in se bo tudi v bodoče najbolj pogosto oglašala po telefonu v vseh zadevah, s katerimi se boste obrnili na KKZ. V njene agende prehaja tudi društveni arhiv. Martin Kuchling bo prevzel vodstvo pisarne in bo slej ko prej spremljal vse jezikovne pobude, finančne zadeve, publikacije in natečaje KKZ. Marija Gruškovnjak ureja in dopolnjuje bogat notni arhiv KKZ.
V teku tega leta so se nam pridružili novi obrazi, ki so z glasbeno, gledališko in sploh kulturno dejavnostjo tesno povezani in bodo lahko vse svoje sposobnosti vnesli v delovanje naše kulturne organizacije.
Ker pa so z novimi obrazi in sposobnostmi novih ljudi možni tudi razni premiki, smo se odločili tudi za te premike znotraj organizacije. Moja dolgoletna želja, da bi poleg gledališke referentke imeli tudi glasbeno – glasbena dejavnost je med koroškimi Slovenci najmanj tako močna kot gledališka – se izpolnjuje s temi premiki. V naših vrstah imamo profesorico glasbe Katjo Osterc, ki se bo odslej posvetila prav glasbeni dejavnosti in bo imela možnost poglobiti servis za zborovodje in pevce raznih glasbenih zasedb, tako na področju glasbene literature kot tudi izobraževalnih seminarjev, ki jih ponujamo, ter organizacije pevskih prireditev. Gitti Neuwersch iz Dobrle vasi bo okrepila naš tim iz vseh vidikov pisarniškega in organizacijskega dela, ki ga sicer že pozna kot predsednica krajevnega kulturnega društva, a ga zdaj spoznava še z vidika osrednje organizacije.
Gledališko dejavnost, ki zajema razveseljivo število lutkovnih in gledaliških skupin, bo prevzel Milan Piko, ki se je odločil za korak iz KD Pliberk h KKZ v Celovcu, od koder bo pa tudi ostal povezan s KD Pliberk in z drugimi kulturnimi domovi širom Koroške, kjer bo lahko vnašal svoje dosedanje izkušnje.
Kaj želite novim sodelavcem oz. celotni ekipi?
Ekipa je deloma ustaljena, deloma zelo nova, zato si najprej želim, da se bomo spoznali, našli in ujeli. Sem mnenja, da je vsak najbolj uspešen, če dela to, kar najbolje zna in najraje dela. Zato upam, da se bodo vsi sodelavci našli in maksimalno vnesli v nalogah, ki jih bodo opravljali. Trenutno imamo morda ravno to šanso, da zaradi odpovedi prireditev, ko smo prisiljeni na zunaj mirovati, svoje moči lahko usmerimo prav v to, da se posvetimo notranjemu prestrukturiranju in spoznavanju novih nalog. Najbolj pomembno pa je seveda to, da organizacija ni sama sebi namen, temveč da v največji meri nudi vsestranski servis društvom, povezuje, združuje, usmerja, ponuja, svetuje.
Vsaka živa organizacija se spreminja in razvija naprej. Kaj so bili največji izzivi pri KKZ v vseh teh letih?
Večkrat se mi je zdelo čudno, da so nekateri označevali ali še označujejo našo organizacijo kot konzervativno, ko pa sem vedno spet ugotavljala in sem še mnenja, da je pravzaprav kovačnica najboljših idej. Prav letos obeležujemo 45-letnico organizirane lutkovne in mladinske gledališke dejavnosti pri KKZ, ki se je začela leta 1975 s prvo lutkovno predstavo skupine Lutke mladje KDZ, nato je sledil Oder mladje. Sledile so številne skupine, predstave, nešteto je število mladih lutkarjev in mladih gledaliških ustvarjalcev, ki so šli skozi to gledališko šolo. Lani smo praznovali 40-letnico Tedna mladih umetnikov na Rebrci, Jezikovne počitnice so tri desetletja skrbele za izboljšavo znanja slovenščine dijakov med 10. in 16. letom starosti. Naj omenim še nagrade zaslužnim osebnostim iz vrst slovenskega in nemškega naroda, govorniške in literarne natečaje, jezikovne iniciative, izobraževalne seminarje, osrednje koncerte, gledališke praznike, srečanja otroških in mladinskih zborov, gostovanja profesionalnih lutkovnih predstav, srečanja lutkovnih in gledaliških skupin, prekomejna gostovanja zborov in skupin, gledališke in lutkovne delavnice, glasbene delavnice, filmske delavnice, kulturne dneve v Sloveniji in na Primorskem, povezovanje zborov in skupin preko meja. Zahvaljujem se vsem partnerjem in ustanovam, s katerimi že dolga leta skupaj organiziramo nekatere pobude. Naj omenim še Narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki je nastal iz etnološkega oddelka pri KKZ in razvil tako dejavnost, da se je z leti osamosvojil in ima pomembno mesto v slovenskem, avstrijskem in mednarodnem merilu. Trenutno se v veliki meri posveča zbiranju in zapisovanju ledinskih in hišnih imen, kar je bogata kulturna dediščina in zrcalo prisotnosti slovenščine v naših krajih in vaseh.
Na podlagi vseh teh pobud, katerih očetje so močni, zgoraj imenovani kulturni delavci pred menoj, sem lahko gradila in nadaljevala s sodelavci, ko sem leta 2013 tudi v odboru prevzela funkcijo tajnice in vodstvo pisarne. Istočasno z menoj je prevzel funkcijo predsednika Janko Krištof, ki ima prav poseben čut za slovensko kulturo, nas vsestransko podpira, z nami načrtuje in soustvarja, pa tudi zaupa v lastno moč vseh sodelavcev.
Krščanska kulturna zveza je ena od obeh osrednjih kulturnih organizacij koroških Slovencev, ustanovljena leta 1953. Kaj je KKZ po vašem mnenju prispevala k razvoju slovenske manjšine na Koroškem?
Mislim, da odgovor na to vprašanje dajejo vse zgoraj naštete dejavnosti. Le kaj in kje bi bila slovenska manjšina brez njih? Nepredstavljivo! Zahvaljujem se Republikama Avstriji in Sloveniji in drugim ustanovam, ki nam s podporami omogočajo dejavnost v tem obsegu.
Se spominjate kakšnega posebnega dogodka oz. kaj vam bo ostalo v najlepšem spominu in kaj boste pogrešali z delovnega področja?
V zadnjem času fotografiram to, kar me zanima, z mobilnim telefonom. To so stari zidovi, grafiti na stenah, kar je mojemu delu zelo blizu. Potem to dam natiskati na platno in na tem slikam naprej. Tega, kar je danes fotografija, v 50 ali 70 letih ne bo več videti, še vedno pa bo moja slika na njej. Kar sem prej na poti risala, sedaj fotografiram.
Četudi bodo fotografije zbledele, bo torej vaše delo obstalo.
Spominov je zelo veliko, malo slabih, veliko lepih. Hvaležna sem, da smem poklicno delati to, kar mi je pri srcu: za slovensko kulturo. Zdaj zaenkrat mislim, da ne bom pogrešala ničesar, ker deloma še ostajam v organizaciji.
Želje za bodočnost Krščanske kulturne zveze?
Želim Krščanski kulturni zvezi, da bi se vedno spet našli ljudje, ki bi nadaljevali njeno poslanstvo s čutom za potrebe slovenske narodne skupnosti na Koroškem in za izzive časa. Da bi našla pravo mero med ohranjanjem starega in iskanjem novega. Da bi sledila napredkom, pri tem pa ne zanemarjala svojih korenin. Da bi ji vedno za svoje ideale in ideje uspelo navdušiti generacije mladih. Tako delo se bo nadaljevalo iz roda v rod.
Imate recept, kako obdržati bodoče generacije na Koroškem, kako jih motivirati in vključiti v kulturno delo?
Ob dejstvu, koliko mladih ljudi zapušča Koroško in se ne vrne, se mi zdi najteže odgovoriti na vprašanje, kako obdržati bodoče generacije na Koroškem. Mislim, da tega recepta ni našel še nihče. Svoj čas so posamezniki šli študirat z namenom, da se izobrazijo, usposobijo, se vrnejo in svoje znanje posvetijo seveda svoji službi, pa tudi domovini in svojemu narodu. Zdaj pa študira cela masa mladih, ki najprej hočejo le ven iz Koroške, potem se dejansko izobrazijo, svoje znanje vnašajo v službah, ki jih s svojo izobrazbo hitro najdejo kar v mestu študija, medtem mimogrede mineta desetletje ali dve in na vsem lepem so v zrelih letih, vrnitev na Koroško se vedno bolj odmika ali pa je izključena. Po drugi strani pa je razveseljivo, da imamo veliko mladih, ki ostajajo na Koroškem, se vključujejo v društvene skupine in odbore in v njih prevzemajo tudi vodilne funkcije. Mislim, da ravno to uspeva preko skupin in dejavnosti, v katerih se učijo prvih kulturnih korakov. Nekateri se iz študijskih mest tedensko vozijo na vaje in športne treninge. Tako obdržijo povezavo z domačim krajem. Tudi to je eden od smislov našega in društvenega dela in zato je treba biti hvaležen.
Kaj boste počeli v pokoju? Boste delo povsem odložili ali se boste morda pojavili v drugih funkcijah?
Gotovo mi ne bo dolgčas, čakajo tudi nove naloge, za katere je bilo doslej premalo časa. Ambicij za druge funkcije nimam, ostajam pa odprta za vse, kar bo prinesla prihodnost. To pa po mojem verskem prepričanju polagam v božje roke.
