Pretežni del azijske države Nepal leži  v Himalaji. Deli severnega Nepala so se prepletali s tibetsko kulturo, kajti v Nepal se je pred 300 do 400 leti naselila etnična skupina Šerpov. Osem od štirinajstih nad 8000 metrov visokih gora je vsaj deloma v Nepalu, med drugim tudi Mount Everest. Alpinistka Anna Schoitsch je v Nepalu skupaj z možem leta 2017 ustanovila dom za otroke »SKH- SchoWe Kinderheim«. Že prej sta organizirala botrstva nad otroki skupaj s prijateljem Dawom Nurujem Sherpo, ki je bil njihova vodja trekinga v nepalskih gorah. Projekt lahko podprete z botrstvom ali darom. Pogovor o Nepalu, Zilji in alpinizmu. 

Ustanovili ste dom za otroke »SchoWe« v Nepalu. Kako je prišlo do tega?

Anna Schoitsch: 2013 sem prvič obiskala Nepal. Zanimala me je kultura. Ljudje deloma živijo še po starih tradicijah. Šerpe so etnična skupina, ki izvira iz Tibeta, zdaj pa med drugim živi tudi v Nepalu in ti ljudje zelo spoštujejo vero in tradicije. Ko smo prispeli tja, so nas zelo lepo sprejeli. Ljudje so neverjetno gostoljubni. Tudi če nimajo veliko, nudijo vse, kar morejo. Leta 2015 je bil tam potres, a smo vseeno odpotovali tja in videli, koliko škode je nastalo. Hiša našega vodje Dawa je še stala, a ni bila več primerna za bivanje. Z možem sva se odločila, da bova pomagala. Začela sva zbirati denar, imela sva predavanja in predala sva nekaj stvari. Organizirala in prevzela sva nekaj botrstev nad otroki, da bi jim omogočila izobrazbo. Leta 2016 smo spet bili v Nepalu in tudi dva naša prijatelja sta prevzela botrstvo. Prijatelj Dawa Nuru Sherpa  nama je povedal, da bi rad zgradil dom za otroke na svojem zemljišču in je vprašal, če bi si lahko predstavljala, da ga podpreva. Strinjala sva se. Hišo je bilo treba porušiti in zgraditi na novo. Leta 2017 se je začela gradnja hiše. Dom se imenuje »SchoWe Kinderheim« po mojem možu, ki se je ponesrečil. Moja otroka sta me tedaj vzpodbujala, da naj projekt nadaljujem. Ljudje v Nepalu so se zelo prizadevali za gradnjo. 

Kakšen je vsakdanjik v domu?

Zjutraj blagoslovijo hišo, potem pa se večji otroci pripravljajo za šolo. Okoli osmih vsi skupaj zajtrkujejo. Pogosto jedo lečno juho z rižem, potem pa gredo v šolo, ki je deset minut hoje od doma. Okoli 350 otrok obiskuje šolo Edmunda Hillarya,  ki je poimenovana po prvem alpinistu, ki se je povzpel na Mount Everest. Pred poukom skupaj molijo, pojejo himno in malo telovadijo. Otroci jedo kosilo v domu, starejši se vrnejo k pouku, mlajši pa delajo domače naloge, skupaj pojejo, plešejo in se igrajo, zvečer pa se spet učijo in skupaj večerjajo. Približno ob devetih gredo spat. Otroci spijo v dvoje ali troje v posteljah. Niso imeli kurjave, zato sem leta 2017 organizirala majhno peč. Nimajo veliko kuriva, ponj je treba 500 metrov niže.  Včasih kurijo tudi z iztrebki jaka. Da se ogrejejo, pijejo tudi veliko čaja.

Kaj ste v Nepalu doživeli kot posebnost?

Ljudje vstanejo zjutraj ob šestih in poškropijo ter blagoslovijo hišo. Pokadijo vse sobe. Čistijo slabe misli in energije zadnjega dneva. To ustvarja dobro atmo­sfero. Moj sin je pred enim letom obiskal dom in rekel, da je bil presenečen, da  so otroci tako radi in s takšnim veseljem tam. Ker ni avtomobilov, moraš povsod peš. Vse se dogaja malo počasneje in z več skrbnosti. 

Je kakšna paralela med Ziljo in Nepalom?

Ljudje govorijo svoj jezik, šerpovščino, učijo se pa nepališčine ter angleščine. Oče Dawa Nuru Sherpe je dobro obvladal angleško, ker je bil eden prvih učencev v šoli Edmunda Hillaryja, in mi je ob našem prvem obisku povedal, da so ljudem v Nepalu tradicije in jezik zelo važni. Spodaj v dolini imajo višje šole, a šolo Hillaryja lahko obiskujejo do 18.  leta. Tako lahko tudi posredujejo kulturo šerpov. Kot na Zilji tudi v Nepalu nosijo nošo, ki je daljša kot naša in je iz bomaža in svile. V tretjem letu obiskovanja Nepala so mi podarili nošo, ki jo zelo častim. Otroci se učijo starih pesmi in plesov. Starejši učijo mlajše. 

Kako je pandemija korone vplivala na položaj v Nepalu in na projekt?

Hoteli smo končati gradnjo, toda ob začetku pandemije smo morali prenehati z delom. A počasi so ljudje nadaljevali z delom in tudi otroci iz vasi so pomagali, ker je bila šola zaprta. Ko je gradnja bila končana, se otroci še vedno niso smeli vseliti. Starejši so imeli distance learning. Mlajši, ki stanujejo v vasi, so se z Dawom učili angleščino. Šele zadnji teden so otroci iz drugih vasi spet prišli v dom. Doslej nisem slišala, da bi v regiji Khumjung kdo zbolel za korono, a kljub temu nisem smela leteti v Nepal. Vesela sem, da je uspelo končati gradnjo. Gradnjo doma smo financirali z donacijami in lastnim denarjem. Tudi denar, namenjen za polet, sem vložila v gradnjo. 

Katere kraje ste spoznali med trekingom v gorah in katere višine ste dosegli?

Doslej sem bila osemkrat v Nepalu. Prvo leto v Nepalu smo bili v Solukhumbuju, to je distrikt okoli Mount Everesta. Hodili smo po najlepši poti, mimo kraja, kjer je zdaj dom, na goro Goyko Ri, ki je za Nepalčane z njenimi 5360 metri majhna gora. Videli smo štiri osemtisočake: Cho Oyu, Everest, Lhotse in Makalu. Naslednje leto sva z možem šla še više in dosegla 6189 metrov na Island Peaku. Na najvišje gore nisva šla, ker to stane neverjetno veliko denarja, ki ga nimam, in če bi ga imela, bi ga vložila v projekt za otroke. 

Kako se človek počuti na takih višinah?

Kot da bi po telovadbi bila čisto izmučena in brez kondicije. Sape ti zmanjkuje, korake postavljaš  zelo počasi. A je neverjetno lepo in narava ti da energijo. Če veliko piješ, je vse dobro. 

Na enem od izletov v gore ste srečali Gerlinde Kaltenbrunner, prvo žensko, ki se je povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov.

Veliko sem brala o njej in bila sem na njenem predavanju v Celovcu. V Nepalu sem jo videla s skupino, ki je hodila zelo, zelo počasi. Za gospo Kaltenbrunner je hodil moški, ki je očitno imel težave s hojo. Ona je zanj skrbela, saj je tudi medicinska sestra. Naša skupina je bila precej dobra in smo jih prehiteli. Pa vendar si je nisem upala nagovoriti, ker je bila zaposlena s članom skupine. Ampak meni je veliko pomenilo, da sem jo videla.

Kako se lahko pomaga vašemu projektu?

Za vsak dar smo zelo hvaležni. Vsak evro res prispe v Nepal in je tudi več vreden kot pri nas. Z denarjem se plača hrano, obleke ter nastanitev za otroke. Če grem v Nepal, potem vedno prinesem kvalitetna oblačila ter čevlje. Lani nas je bilo deset in prinesli smo 60 raznih stvari. Zdaj spet poskušam zbrati skupino. Če bi se rad  kdo pridružil potovanju, ga ali jo zelo rada vzamem s seboj na treking. Če kdo želi, lahko prevzame tudi botrstvo. Trenutno jih imamo deset, od teh sem tri prevzela sama. Polno botrstvo stane 110 evrov na mesec, enajstkrat na leto, lahko pa se prevzame tudi polovica ali četrtina botrstva. Vsak evro hvaležno sprejmemo.