Ziljan Bernhard Gitschtaler je predsednik društva »Erinnern Gailtal«, turistični vodnik, kurator, izučen socialni delavec in avtor. Študiral je politologijo in mednarodni razvoj na dunajski univerzi ter klinično socialno delo na dunajski višji strokovni šoli. Leta 2012 je skupaj z Danielom Jamritschom ustanovil društvo »Erinnern Gailtal«, ki znanstveno raziskuje zgodovino Zilje s poudarkom na čas nacionalsocializma. Od leta 2015 je znanstveni sodelovalec celovške univerze. V središču njegovih raziskav in dela so nacionalsocializem v Avstriji, zlasti na Koroškem, kultura spomina, raziskave o žrtvah ter pedagoško spominsko delo. Kot avtor in izdajatelj je med drugim sooblikoval knjige »Ausgelöschte Namen – Die Opfer des Nationalsozialismus im und aus dem Gailtal« (Izbrisana imena – žrtve nacionalsocializma na Zilji) in »Gailtaler Zeitsprünge – Ein Tal im Wandel der Zeit« (Ziljski časovni skoki – Dolina skozi čas). Kot »Gailtal Guide« opravlja vodstva po Zilji z različnimi težišči – od Ingeborg Bachmann do zgodovine Šmohorja. Pogovor o delu društva, posledicah nacionalsocializma na Zilji ter spreminjanje doline.
Kako je prišlo do ustanovitve društva »Erinnern Gailtal«?
Bernhard Gitschtaler: Leta 2012 sva Daniel Jamritsch in jaz ustanovila društvo. Pred ustanovitvijo sva oba že dalj časa živela in študirala na Dunaju. Šele ko sva zapustila domači kraj, sva spoznala, da na Koroškem v primerjavi z drugimi avstrijskimi kraji, posebej z Dunajem, ki je zgled na tem področju, zelo malo raziskujejo o žrtvah nacionalsocializma. Na Zilji se na splošno skoraj ni govorilo o tem. Če si to temo načel, si vedno spet slišal: »No, ja, saj pri nas ni bilo žrtev.« Ali pa z drugega konca spektra: »No, saj smo vsi bili žrtve.« Razširjeno je bilo deloma zelo nediferencirano oz. celo izkrivljeno mišljenje o lastni zgodovini. Z Danielom sva prišla do zaključka, da se mora to spremeniti.
Med študijem sva se naučila, kako se znanstveno dela. Vsaj obrt sva torej obvladala.
Odločila sva se, da bova sama raziskovala. Začela sva raziskovati čas nacionalsocializma in se posvetila žrtvam NS-režima. Pred začetkom pandemije sva opravila mnogo intervjujev s pričami časa. Nekaj let sva prebirala podlage po arhivih – od Londona in Jeruzalema in spet na Dunaju. Najina raziskava naj bi bila temeljita in široka.
Na Zilji se na splošno skoraj ni govorilo o nacionalsocializmu. Če si to temo načel, si vedno spet slišal: »No, ja, saj pri nas ni bilo žrtev.« Ali pa z drugega konca spektra: »No, saj smo vsi bili žrtve.«
Bernhard Gitschtaler
Zilja je zgodovinsko pomembno naselitveno območje koroških Slovencev. Zakaj ravno na Zilji dolgo časa niso obdelali lastne nacionalsocialistične zgodovine ter njenih posledic?
Tako Ziljo kot Koroško si moramo ogledati v avstrijskem kontekstu. Za Avstrijo pa velja, da je dolgo časa, deloma do danes, živel mit o prvi žrtvi nacionalsocializma. Ta neumnost je skupno z drugimi dejavniki ovirala in ovira primerno in kritično obdelavo časa nacionalsocializma. Na Koroškem je intenzivna, obe narodni skupnosti obsegajoča, zgodovinska obdelava še relativno novo področje. S tem znanstvenim delom so začeli predvsem v mestih, v doline je ta trend prispel šele mnogo kasneje. Do danes mnogo regij sploh še ni raziskanih. V manjših krajih je bila, sploh v povojnem času, obdelava nacionalsocializma težavna, saj se je jezik in samooznako močno politiziralo in instrumentaliziralo. Pri popisih prebivalstva je fiktivna ločitev med Slovenci, ki so »sposobni« prilagoditi se nemški družbi – »vindišarji« – in »nacionalnimi Slovenci« pospeševala distanciranje od maternega jezika, od lastnega porekla in družinske zgodovine. Če si se posebej zanimal za čas nacionalsocializma in hotel raziskovati o njem, so ti kaj hitro očitali, da si »nacionalni Slovenec«. Zaradi travme in še vedno prisotne diskriminacije so ljudje tovrstno delo torej pogosto opustili.
Na Zilji je bilo tudi mnogo odvisnosti. Ljudje, ki niso bili bogati in so morali vsak dan na delo, niso govorili o tem, kaj se jim je med vojno dogajalo oz. kaj se je zgodilo njihovim staršem, saj so se po letu 1945 storilci v nekaj letih vrnili na visoke pozicije v politiki, družbi in gospodarstvu, posebno še na Zilji. Denacifikacije ni bilo. To je obdelavo zgodovine še posebej zakompliciralo.
Kako sprejema okolica vaše delo danes?
Mnogo ljudi nas podpira in za to smo zelo hvaležni. V glavnem se je seveda vse močno zboljšalo in družba je na splošno bolj sprejemljiva za obdelavo NS-časa.
Toda tudi danes pogosto ni enostavno. Zaradi našega dela smo doživeli mnogo sovražnosti. Mnogim ni všeč razkrivanje grozot, ki so jih zagrešili naši predniki.
Pa tudi nekateri potomci koroških Slovencev nasprotujejo obdelavi časa nacionalsocializma. To so večinoma osebe, ki o sebi pravijo, da sploh niso koroški Slovenci. Sicer so dedek, babica in deloma celo še starši vsi govorili slovensko oz. »vindiš«, sami pa zanikajo pripadnost k manjšini. To je znan fenomen, ki ima veliko opraviti s posledicami travme. Travmo se posreduje preko zgodb ali preko molka. Tudi če potomci sploh ne vedo, kaj se je zgodilo, čutijo, da je bilo nekaj strašnega. Deportacije, čas v delovnih ali koncentracijskih taboriščih, diskriminacija zaznamujejo celotno družino. Travmatizirani ljudje se hočejo deloma z odklanjanjem jezika in pripadnosti ščititi pred dodatnimi šikanami. Zavedno ali nezavedno menijo, da je manj nevarno, če so »pravi Korošci«.
So pa tudi ljudje, ki ne vedo mnogo o družinski preteklosti med nacionalsocializmom in se potem obrnejo na nas. Mi potem poiščemo informacije o kakšnem sorodniku. To so pogosto potomci žrtev nacionalsocializma. Sodeloval sem pa tudi z ljudmi, ki so imeli v družini enega ali več storilcev in ki zelo podpirajo kritično obdelavo zgodovine, ker jim je važna resnica.
Tudi nekateri potomci koroških Slovencev nasprotujejo obdelavi časa nacionalsocializma. To so večinoma osebe, ki o sebi pravijo, da sploh niso koroški Slovenci.
Bernhard Gitschtaler
Skupno z enajstimi drugimi avtorji in avtoricami ste izdali knjigo »Ausgelöschte Namen – Die Opfer des Nationalsozialismus im und aus dem Gailtal«. Kako je potekalo delo za knjigo?
Bilo je zelo dolgotrajno. Zbirali smo mnogo historičnega materiala, imeli smo mnogo intervjujev s pričami časa in jih kontekstualizirali z drugimi dokumenti. Deloma smo vsak teden sedeli v drugem arhivu. Tako intenzivno ukvarjanje s tem časom pa je lahko seveda tudi zelo obremenjujoče; vsaj zame je bilo.
Ta knjiga je osrčje dela našega društva. Knjiga nudi pregled nad dogajanji med nacionalsocializmom na Zilji. Na Zilji se je res mnogo dogajalo. Vedno znova sem začuden, kako je bilo mogoče skozi skoraj 100 let pomesti toliko krivic pod preprogo, ne da bi prevzeli odgovornost za dogajanja. Na Zilji so neverjetno uspešno zamolčali in odrinili dogajanja iz preteklosti. Zame je bil pravi šok, da smo v naši majhni dolini odkrili več kot 200 imen žrtev, in to gotovo niso vsa. Če prebereš vse te biografije, ti šele postane jasno, kako daleč od realnosti je javna predstava o času nacionalsocializma na Zilji. Kar groza te je, ko vidiš, kako je režim za dolgo časa uspešno izbrisal spomin na te ljudi in da mnogo zločincev nikoli ni prišlo pred sodnika.
S knjigami »Ausgelöschte Namen«, »Geerbtes Schweigen – Die Folgen der NS-Euthanasie« (Podedovani molk – Posledice NS-evtanazije) in »Das Gailtal unterm Hakenkreuz« (Zilja pod kljukastim križem) smo opravili nekaj temeljnega historičnega dela. Zdaj smo razširili raziskave na medvojni čas in prvo svetovno vojno. S tem nameravamo pojasniti tudi povezave in kontekste.
Vaše društvo si že dolgo prizadeva za postavitev spomenika v Šmohorju. Kaj temu nasprotuje?
Prvi cilj, ki smo ga zapisali v društvu, je bil postaviti spomenik za žrtve NS-režima v Šmohorju. V bistvu naj bi to ne bila velika zadeva, a naša prizadevanja so žal že večkrat propadla. Predlagali smo več primernih krajev v Šmohorju. Idealen prostor bi na primer bil park miru. Prejšna lastnica je bila Cerkev, ki pa ni kazala pripravljenosti za tak spomenik, park je prodala privatnikom, ki pa so tam uredili parkirišča. Vse to seveda mnogo pove o mišljenju posebno v politiki, ki navsezadnje odloča o takšnih zadevah.
Delo našega društva ni zgodba zlatih zmag, polno je jeze, solza in porazov. Lahko se le potrudiš in upaš, da s svojim delom nekaj spremeniš in ljudjem pomagaš.
Društvo ima tudi ponudbe za šolske razrede in seminarske skupine. Zakaj vam je to delo pomembno?
Motivacija članic in članov društva je, da želimo prispevati k temu, da se take nečloveške grozote nikoli več ne bi dogajale. Toda možno je, da bodo spet kdaj prišle na oblast takšne sile. Raziskovanje in zapisovanje vsebin je pomembno, ampak te vsebine je treba tudi posredovati. Že zgodaj smo se vprašali, kakšen je najboljši način informiranja. Tako so nastali mestni sprehodi proti pozabljanju, kjer gremo po poteh žrtev nacionalsocializma v Šmohorju in okolici. Kot »Gailtal Guide« tudi nudim vodstva z različnimi težišči. Pogosto predavam tudi v šolah, npr. mladina in nacionalsocializem. Pomembno je razlagati, kako ti mehanizmi izključevanja in moči delujejo, in ljudi senzibilizirati za tisto, kar je omogočalo te zločine. Važna točka je tudi, kako je take procese mogoče zavirati. Saj hočemo živeti v raznoliki družbi, ki jo bogatijo različni jeziki in kulture! To ni samoumevno in treba se je zavedati, da moramo to svobodo ohraniti.
Letos bo izšel drugi del knjige »Gailtaler Zeitsprünge – Ein Tal im Wandel der Zeit«. Kakšne spremembe ste opazili ob delu?
V drugem delu smo zbrali nad 500 slik. Že skoraj deset let zbiramo slike z Zilje. Nekatere so celo starejše kot sto let. Nato sem šel in poiskal kraj, kjer so fotografijo posneli, potem pa sem poskusil čimbolj natančno posneti današnje stanje.
Spremembe, opazne ob primerjavi slik, so na primer oženje tal zaradi kratkotrajnih industrijskih tovarn. Vasi spreminjajo svojo podobo, z luksuznimi zgradbami z apartmaji in chaleti so v bistvu najhuje, kar se lahko zgodi turistični regiji.
Tudi na take stvari želimo opozoriti s knjigami, kot je »Gailtaler Zeitsprünge«.
