V knjižici »DAS VOLKSGRUPPENGESETZ – Eine Lösung? – Der Standpunkt der Kärntner Slowenen« (Zakon o narodnostnih skupnostih – Rešitev? – Stališče koroških Slovencev), napisani v nemškem jeziku, izdani od Slovenskega informacijskega centra 15. maja 1977, najdemo poleg besedila zakona tudi besedilo Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Zakon je stopil v veljavo 1. 2. 1977.
V opisu nastajanja zakona po trostrankarskem sporazumu med SPÖ, ÖVP in FPÖ se ugotovi, da zakon ne upošteva v dovoljšnji meri manjšinskih pravic, navedenih v členu 7 Avstrijske državne pogodbe. Zaključi z ugotovitvijo »Eine Volksgruppe, die einem solchen Volksgruppengesetz zustimmt, gibt sich selbst auf.« (Narodna skupnost, ki tak zakon o narodnostnih skupnostih potrdi, se sama uničuje.)
V knjižici najdemo tudi zelo zanimive opise zadržanja največjih nasprotnikov slovenske besede na Koroškem, FPÖ in KHD, ter primerjavo obljub koroškim Slovencem pred plebiscitom in po njem leta 1920 ter pred podpisom Avstrijske državne pogodbe leta 1955 in po njem. Obakrat ista nepoštena taktika avstrijske diplomacije. Koroški Slovenci pri nastajanju zakonskega besedila niso bili vključeni.
Slovenski organizaciji NSKS in ZSO sta sporočili 21. 3. 1977 v pismu avstrijskemu zveznemu kanclerju, da besedilo zakona v tej obliki ni sprejemljivo, ker ne odgovarja členu 7 in zanemarja potrebe slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Predlagata novelizacijo zakona v sodelovanju s strokovnjaki iz slovenske narodne skupnosti, saj gre za pomembna področja, kot so npr. šolstvo, sodstvo, krajevni napisi in slovenski jezik kot uradni jezik.
Zaradi zakona nastale probleme je Avstrija rešila, kot je razvidno iz izjave koroškega deželnega glavarja Wagnerja, objavljene v Kleine Zeitung 12. 5. 1977, ko je za BBC London povedal, da je koroško manjšinsko vprašanje vzorno rešeno. To ponavljajo še danes in laž je za mnoge postala resnica, ki se dokaj uspešno uporablja pred inozemstvom. Žal ima tudi v Sloveniji odjemalce.
Tisti čas je bila slovenska beseda v družini, šoli, pogovoru na vasi, cerkvi, gostilni, pri pogovorih na občini in drugod še močno prisotna. Le na uradih slovenščine v pisni obliki skorajda ni bilo več.
Magister Rudi Vouk je zakon točno pregledal. Piše: »Iz enostavne ureditve člena 7 ADP, ki predvideva enotni standard na celem dvojezičnem ozemlju, je avstrijski zakonodajalec ustvaril 20 kategorij, ki niti za strokovnjake niso več pregledne!« V občinah na celem dvojezičnem ozemlju ocenjuje osem zadev: dvojezična topografija v celi občini, dvojezična topografija v kraju, uradni jezik na občini, uradni jezik na okrajnem glavarstvu, uradni jezik pred deželnimi uradi v Celovcu, dvojezično sodstvo, dvojezično šolstvo, dvojezični vrtec.
5 občin ima za svoje občane/ke vse navedene pravice, 3 občine nimajo vseh dvojezičnih tabel (Žitara vas), v veliki večini občin občani/ke nimajo pravice do dvojezičnega vrtca, slovenskega uradnega jezika, vseh dvojezičnih krajevnih napisov in dvojezičnega sodstva. Vse to je najti za vsako dvojezično občino strnjeno na treh straneh. Določila veljajo izključno le za posamezno osebo, ki ima opravka npr. z uradi!
Zaradi takih določil v zakonu je v dvojezičnih občinah nastal velik problem; npr. so uradni občinski listi, računi, predpisi, obvestila in vabila nemška. Ponekod je najti nekaj slovenskega besedila, navadno ga pa sploh ni. Na tak način omogoča država Avstrija s pomočjo zakonodaje čim hitrejše ponemčevanje. Naš jezik, čeprav uradni jezik, je postal tudi v občini Žitara vas skoraj popolnoma neviden, neslišan, necenjen, torej nepotreben in manj vreden.
Nekako do leta 2000 je bila protislovenska propaganda, posebno FPÖ in KHD, občasno zelo nesramna in zlagana. Tudi zvestobo domovini (Heimattreue) so nam odrekali. Še nedavno sem slišal, da je bila nedeljivost Koroške, torej meja, dolga leta v nevarnosti. A najpozneje po letu 1949 so vsi vedeli, da bo meja ostala na Karavankah. Ko vprašam, kako imenujejo tiste Korošce, ki so pripravljali zasedbo Avstrije po nemškem vermahtu leta 1938, ne dobim odgovora ali da je to nekaj drugega. Dvojna merila v smislu protislovenske propagande. Oboroženi odpor slovenskogovorečega prebivalstva proti nacizmu med vojno ne šteje. Žrtve in prvi množični izgon celih družin leta 1942 večini prebivalstva ni poznan.
Še ne zaključen konkretni primer, kako se v občini Žitara vas Zakon o narodnostnih skupnosti kljub zboljšanju sožitja med narodoma na Koroškem še sedaj uporablja za ponemčevanje.
Stanje v po zakonu dvojezični občini Žitara vas s 27 vasmi in zaselkov: 11 dvojezičnih krajevnih tabel od leta 2011 in 1 leta 2020. 15 vasi brez dvojezične table. Brez ali le z napisom v nemščini zunaj in znotraj so občinska stavba, gasilski domovi, športni objekti, otroški vrtec. Objave občine, županova obvestila, uradni občinski list, vabila na različne prireditve in podobno premorejo včasih tudi par slovenskih besed. To dejstvo močno negativno vpliva tudi na rabo slovenščine kot pogovorni jezik v družini in na vasi.
Mnogi vsaj 40-letni občani/ke še znajo slovensko, njihovi otroci zelo pogosto le zelo pomanjkljivo ali nič. Približno od leta 1990 so prijave k dvojezičnemu pouku vedno preko 50 % ali več. A dvojezični pouk ni enostaven, ker vstopi v šolo včasih tudi polovica k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok brez znanja slovenščine. Po štirih šolskih letih je njihov pogovorni jezik doma in drugod še vedno nemški. Ravnateljica slovenske gimnazije je omenila letos po vpisovanju v prve razrede, da se zgodi, da starši otroka zaradi premalo znanja slovenščine ne prijavijo. Sprememba koroške situacije v smer boljšega sožitja med narodoma nam ni v pomoč. Od 1945 do 1958 je bilo na dvojezičnem ozemlju učenje obeh jezikov obvezno. Z raznimi pritiski na starše otrok in šolskimi štrajki so bivši nacisti v ustanovljeni politični stranki VdU in na novo ustanovljenem KHD uspeli doseči prijavljanje k dvojezičnemu pouku. Takrat je navadno večina otrok dobro obvladala slovenski dialekt.
Za občino Žitara vas, kjer sta bili takrat dve ljudski šoli, imam Imenski seznam učencev za šolsko leto 1949/50, kjer obstaja rubrika Družinski jezik. V ljudsko šolo Žitara vas je hodilo 131 otrok. Od teh je govorilo doma nemško le 21. V ljudsko šolo Št. Lipš je hodilo 92 otrok. Od teh je govorilo doma nemško le 6.
Po desetletjih, deloma nasilnega ponemčevanja, sta naslednici VdU, stanka FPÖ in KHD zopet začela z deloma lažnjivo propagando proti slovenskemu jeziku na Koroškem. Menda se dogaja slovenizacija Koroške. V nekaterih dvojezičnih občinah je slovenski jezik skoraj da iztrebljen. Vse to se je dogajalo ob sprejetju, nam nenaklonjene zakonodaje in predpisov, torej s pomočjo države. Žal vsak čas dokazljiva resnica.
DRUGI DEL
Ob vedenju tega dogajanja sva žena Stanislava in jaz, 12.1.2023 za župana Gerharda Kollerja na občini oddala pisanje s predlogom v pomoč reševanju slovenskega jezika v naši občini. Za odgovor v pisni obliki sva zaprosila do 1. maja 2023. Sledi besedilo prvega, drugega in četrtega odstavka pisanja:
»Ker je občinski informacijski list »Sittersdorf Aktuell«, ki izhaja štirikrat letno, napisan skoraj izključno le v nemškem jeziku, naslavljam na vas gospod žitrajski župan Gerhard Koller zahtevo v svojem in ženinem imenu.
V »Sittersdorf Aktuell« je običajna stran s podatki o rojstvu, porokah, rojstnih dnevih, počaščenih in jubilejih, vse v nemškem jeziku. Ker je v naši občini Žitara vas/Sittersdorf slovenščina tudi uradni jezik, naj bi bilo to razvidno tudi npr. na več straneh informacijskega lista, katerega obseg je običajno preko 20 strani. Na prvi strani je potreben pripis »Oficialni informacijski list občine Žitara vas«.
Mnoge bralce bi branje delno dvojezičnega občinskega lista zelo razveselilo. Ponosni bi bili, da župan razume potrebe časa in želi doprinesti svoje k ustvarjanju zares dobrega sožitja med nami. Tudi nemškogovoreči v naši občini bi pozdravili dvig vrednotenja slovenskega jezika v javnosti, ki so ga leta 1920 govorili skoraj v vseh družinah. Celo podatki učenk/cev ljudske šole Žitara vas in Šentlipš, oboje občina Žitara vas, iz šolskega leta 1945/50 to dokazujejo. Zaželjeno je podobno obveščanje prebivalstva kot se dogaja v Žitari vasi v zadevah cerkve že leta brez problemov.«
V podporo najini zahtevi zva zbirala podpise. Podpisi so od oseb iz naše in sosednjih občin, ostale Koroške, Dunaja in drugih predelov Avstrije in iz Slovenije. Liste s podpisi sem oddal 6., 15., 27. marca in 27. aprila 2023. Skupno 277 podpornih podpisov. Predlagala sva tudi pogovor o zadevi:
„V povezavi z najinim pismom od 12.01.2023 predloživa kopije listov prvih 87 podpisov oseb, ki podpirajo najino predstavo o potrebi po vidnem spoštovanju rabe slovenskega jezika v naši dvojezični občini Žitara vas. Predlagava pogovor o zadevi v naslednjih dneh.«
Kmalu se je začelo zapletati na nam poznan in pričakovan način. Tudi državne institucije pustijo npr. osrednje slovenske organizacije, kljub obljubam, na reševanje vloženih predlogov ali prošenj čakati tudi po več let. Tipičen primer je prošnja/zahteva po spremembi Zakona o narodnostnih skupnostih. Prvi predlog NSKS in ZSO 21.3.1977 takoj po sprejetju zakona. Potem večkrat in nazadnje pri zasedanju FUENSA pred par tedni! Če sem prav informiran, pisni odgovor ali vabilo slovenskih institucij na pogovore še ni dospelo. Res pa je, da se med nami včasih kdo najde, ki se s tem strinja. Kaj in če za tako pomoč državi kaj dobi mi ni znano.
Pisnega odgovora na najino pisanje do 1. maja ni bilo in ga še vedno ni. Pogovor pa je bil možen 12. maja 2023. Z županom sva se sama dve uri prijateljsko pogovarjala. Protokola o pogovoru ni. Obljube, da se bo zahtevi ugodilo, tudi ne. Le različne možnosti sva sprožila. Med drugim, da bi naj odločali o zadevi na seji občinskega sveta. Skoraj pol leta je preteklo. Spet bo treba požokati.
Nekaj sprememb je po tem pogovoru opaziti. Na vabilu na septemberski praznik vina je par slovenskih besed in v uradnem občinskem listu nekaj več. Besed kot Žitara vas in uradni list pa ni najti.
Pa smo zopet pri Zakonu o narodnostnih skupnostih. Njegova določila veljajo za posamezno osebo iz občine, v kateri živiš. Če mi kdo zabrani pravico, ki jo imam po zakonu za mojo občino, jo lahko dosežem preko sodišča. Če kdo komu zabrani npr. slovensko napisano prošnjo na okrajno glavarstvo in zakon to možnost za njegovo občino ne predvideva, tudi na sodišču nič ne doseže. Ni pa nobeni občini prepovedano, napisati kaj v slovenskem jeziku.
Zakon ureja torej le zadeve posameznika/ice napram uradom etc., občino pa ne obvezuje, da npr. vabila na prireditve ali uradne liste na dvojezičnem ozemlju izdaja v obeh jezikih. Le kadar gre npr. za račun na moj naslov za plačilo prispevka za kanal in je uradni jezik v občini tudi slovenski, lahko zahtevam račun v mojem maternem jeziku.
Če torej hočem nekaj, kar ni izrecno naslovljeno name tudi v slovenskem jeziku, postane zadeva politična. Posebno SPÖ in ÖVP župani se bojijo zaradi več prijaznosti do slovenskega jezika za glasove ob volitvah. FPÖ, posebno pa KHD natančno opazujeta dogajanje. Izgleda, da je zanju važno, da ponemčevalni zakon, ki sta ga svojčas sooblikovali, ostane kot je. Cilj je dosežen, treba je le čakati. Prijazne in vzpodbudne besede razumem kot prikrivanje resnične situacije, torej nadaljnjemu izginjanju slovenske besede na avstrijskem Koroškem. Celo politiki iz Slovenije ob obiskih na Koroškem verjamejo v laž, ki se prodaja kot resnica, češ manjšinske zadeve za koroške Slovence so vzorno urejene. Izgleda, da zakona iz leta 1976 ne poznajo in morda niti ne svoj zakon za predele Prekmurja in Primorske, ki so po moji oceni zadovoljivi.
Značilno za avstrijsko diplomacijo je, da zna zaradi prikrivanja dejanske situacije glede obravnave slovenskega jezika po občinskih uradih in drugje, kar je navadno povezano z zakonom iz leta 1976, najti in uvesti nekaj, kar služi za pomiritev politikov iz Slovenije in evropskih kontrolnih institucij. Po letu 2020 so velikodušno povečali subvencioniranje društvenega delovanja in za druga področja. V inozemstvu je mogoče argumentirati z zadnja leta pogostimi upravičenimi počastitvami slovenskih kulturnih delavcev na Koroškem, pa še kaj. Ne povedo, da popravljajo le dolga, dolga leta zamujeno. Tako nazadnje nastane „resnica“o vzorni ureditvi manjšinskega vprašanja na Koroškem. Kot vedno se seveda najdejo posamezniki iz naših vrst, ki prikimavajo in se glede nastale katastrofalne jezikovne situacije na podeželju ne upajo resno ukrepati, izruvati vzrok s koreninami vred.
Glede najine, doslej neuslišane zahteve v pisanju županu januarja 2023, ki je pravzaprav le prošnja, še ni preteklo eno leto. Da smo Selanci dosegli dvanajsto uradno dvojezično krajevno tablo Sielach/Sele je trajalo od leta 2012 do 2020. Zakaj pa naj bi v tej zadevi uspeli že po par mesecih?
