Urednik Novic je k predlogu Iniciative SKUP za ustanovitev koordinacijskega sveta koroških Slovencev zapisal, da »ofenziva zbuja presenečenje, ker je pobuda SKUP vseskozi trdila, da se želi opredeljevati izključno vsebinsko, a se zdaj spušča v organizacijska vprašanja.« Presenečenje zbuja to mešanje poročila in komentarja v Novicah, saj je vsebinsko popolnoma zgrešeno. Če vprašanje zastopstva manjšine ni vsebinsko vprašanje, kaj pa potem? To je tako, kot da bi nekdo trdil, da so zakoni pravo, ustava pa ne. Očitno je tukaj nekdo spregledal, da je del novega vladnega programa med drugim tudi »modernizacija zastopstva narodnih skupin« ter da bo k temu ustanovljena delovna skupina. Že zaradi tega je potrebno razmišljati o vprašanju, kako se naj zastopamo. 

Nadalje je zapisano, da »predsedniki krovnih organizacij poudarjajo, da zelo dobro sodelujejo ter v vseh vprašanjih, ki zadevajo vso narodno skupnost, nastopajo usklajeno.« Oprostite, to je sprenevedanje in kratkomalo neresnično. Decembra 2019 je Zbor narodnih predstavnikov NSKS soglasno sklenil in poudaril, da sosvet ali dialog za forum ne moreta biti zastopstveni telesi narodne skupnosti. Predsednik SKS pa je v intervjuju začetka januarja poudaril, da si želi krepitev sosveta in foruma za dialog. Bolj nasprotovati si dve stališči sploh ne moreta. Pri vprašanju reforme dvojezičnega sodstva smo doživeli, da gredo stališča osrednjih organizacij popolnoma navzkriž. Glede dvojezične topografije in uradnega jezika je že leta 2011 Zbor narodnih predstavnikov NSKS takratni predlog, ki ga je predsednik Inzko sicer podpisal, zavrnil – obe ostali organizaciji sta ga sprejeli. Odslej so v vprašanju, ali je treba zahtevati npr. konec diskriminacije posameznih občanov v Dobrli vasi in Škocjanu in ali je treba zahtevati odprtostno klavzulo glede dvojezičnih napisov menjena povsem deljena. Akcijo gospoda Kukovice je podprl predsednik Inzko, o ostalih ni bilo slišati nič. K Poročilu Deželne vlade o položaju slovenske narodne skupnosti je bilo sicer poslano na Deželno vlado skupno stališče, ki ga je v glavnem izdelalo Društvo koroških slovenskih pravnikov. Potem, na seji, kamor so bili predstavniki koroških Slovencev povabljeni, pa se je predsednik ZSO Jug kratkomalo distanciral od delov tega mnenja, ki ga je sam podpisal. V vprašanju, kako naj zgleda reforma dvojezičnega šolstva, ni enotnega mnenja. Edino vprašanje, kjer osrednje organizacije dejansko nastopajo usklajeno, je zahteva, da je treba povišati finančna sredstva za narodno skupnost. Vsaj nekaj.

Če bi dejansko osrednje organizacije bile tako usklajene in bi tako dobro sodelovale, zakaj potem še nimamo skupnega predloga ali operacijskega koledarja, kaj si želimo za »rojstni dan manjšine« leta 2020, kot to zahteva Iniciativa SKUP že leto in dan? Zakaj ni nobene skupne tiskovne konference naših predstavnikov, kjer bi predstavili, kaj pravzaprav zahtevajo? Zakaj je v nemški javnosti vtis, da o koroških Slovencih že leta dolgo ni slišati nič? Zakaj nihče ne nasprotuje mnenju, da so že vsa vprašanja urejena? 

Predsednik ZSO Jug pravi, da imajo že sedaj vsi pripadniki narodne skupnosti možnost, da so aktivni v raznih odborih. Ali se je morda že kdaj vprašal, zakaj je vedno manj ljudi pripravljenih, da so aktivni v raznih odborih in zakaj so z delovanjem prenehali tudi taki, ki so bili nekdaj zelo aktivni? Ker so pač trenutne strukture take, da večino zainteresiranih ljudi odvračajo od sodelovanja. To se dogaja predvsem zaradi tega, ker imamo strukturo, kot da bi imeli samo stranke, brez parlamenta, kjer se mnenja usklajujejo. Strukture so netransparentne, nihče ne ve, ali sploh in kaj se predstavniki narodne skupnosti s kom pogovarjajo za zaprtimi vrati. Kakšnega obveščanja javnosti kratkomalo ni, tudi v Novicah nič ni razbrati. 

Če predsednik Jug vidi problem v tem, da v iniciativi SKUP sodelujejo osebe, ki so nekdaj bile predsedniki ali odborniki osrednjih organizacij, me skoraj mika, da bi mu s Kreiskyjem odgovoril »Lernen Sie Geschichte«. Nekdaj smo imeli KOKS, nekdaj smo imeli poleg tega dva časopisa, Naš tednik in Slovenski vestnik, ki sta oba bila izredno politična in sta redno in obširno poročala o političnih predstavah zastopniških organizacij. Ni bilo težko izvedeti, kaj naši zastopniki hočejo. Sedaj pa vlada neinformiranost na najširši ravni, leta dolgo se nič ne sliši o tem, da ustavne pravice koroških Slovencev  sto let po obljubah iz koroškega plebiscita in 65 let po podpisu Avstrijske državne pogodbe še vedno niso uresničene. Kdor se bo letos upokojil, je svoje poklicno življenje zaman čakal na uresničitev Člena 7!

O vsem tem je treba govoriti o skupnem, javnem in reprezentativnem gremiju. Kako si sicer predstavljamo, da bomo oblikovali predloge, da se med drugim uresničijo točke iz vladnega progama glede manjšin in morda še kaj več? Če predsednik ZSO Jug v vladnem programu vidi samo točki financiranja in pospeševanja medijev, je to vsekakor premalo. Kaj pa je s točko oblikovanja novega ustavnega določila? Ali se dejansko našim predstavnikom ta točka zdi nepomembna!?

Če gospod Jug trdi, da gre Iniciativi SKUP za oblast, potem s tem samo dokazuje, da našega predloga niti ni prebral. V tem predlogu gre za koordinacijo osrednjih organizacij in se njihova vloga celo krepi, o Iniciativi SKUP ni niti besedice. V kolikor pa nam predsednik SKS Sadovnik očita »prepir in razkol«, pa se oglaša ta pravi: on je bil tisti, ki je šel ustanavljati celo tretjo organizacijo. Če za gospoda Sadovnika pomenijo zahteve za uresničitev pravic koroških Slovencev in efektivnejše zastopanje teh zahtev vnašanje prepira in razkola v narodno skupnost, to spominja na dikcijo, kot sta jo nekdaj uporabljala koroški Heimatdienst in deželni glavar Haider. Ravno gospod Sadovnik je žal edini, od katerega do danes na našo prošnjo za sestanek nismo dobili niti odgovora. 

Vrnimo se torej k vsebinskem delu, tudi kar se tiče naše organiziranosti. 

Rudi Vouk, član Iniciative SKUP