Društvo upokojencev Podjuna je v torek, 7. marca, vabilo k Hojniku v Mokrije na druženje pod geslom »Življenje samo piše zgodbe«. Spomine očeta Stanka Wakounika na otroštvo, mladost, šolo in družino je bral sin Miro Wakounig, saj je očetu nagajal glas.
Stanko Wakounig je uvodoma povedal, da so se zbrali pri Hojniku, kjer je bila kot otrok doma njegova od lani pokojna tašča Margareta, Mirova babica, ki so jo kot otroka leta 1944 nacisti izgnali v Nemčijo. Prvi del branja je bil tako posvečen spominom Margarete Hobel na pregon v tem poznem, manj znanem valu pregona koroških Slovenk in Slovencev, ki imeli sinove pri partizanih. Občinstvo je nato Miro Wakounig popeljal v očetovo otroštvo pri Bognarju v Mlinčah. Tam so v Stankovem otroštvu še ropotali Rušov, Petrčov, Moharjev in Kovačev mlin, vaščani so sosede nagovarjali samo po njihovih hišnih imenih, pralo pa se je v potoku Struga, ki izvira nad nekdanjim Ruševim mlinom. Slišali smo tudi spomine na šolanje na Slovenski gimnaziji ter spoznali številne Wakounigove tete in strice. Stanko Wakounig je v zadnjem desetletju marsikatero zabavno prigodo doživel s svojimi vnukinjami in vnuki. Z občinstvom je recimo delil spomine na vožnjo z otroki sina Sama Wakouniga v Innsbruck. Vnukinje in vnuki so bili še majhni in je bila edina časovna enota za trajanje ene ure, ki so jo poznali, trajanje nedeljske maše. Tako je otrokom na vprašanje, kako dolgo traja pot v Innsbruck, odvrnil kar »pet maš dolgo«, na vprašanje, kako dolgo še, pa je štiri ure in pol kasneje Stanko odgovoril, da so »že pri očenašu«. Številne zbrane pri Hojniku je pozdravila predsednica podjunskih upokojencev Helka Mlinar. Pele so Korenine Danice pod vodstvom Anice Maraž-Kežar, pri Zabučale gore so jim pritegnili tudi vsi Pri Hojniku zbrani.
Zvočni posnetek prireditve najdete na novice.at/podcast
