Konec letošnjega maja je volk prvič po letu 2010 napadel ovce na planinski paši v dolini pod Košuto. Pogovarjali smo se s Kristijanom in Hijacinto Dovjak ter Ottom Pörtschem, ki so pred težko odločitvijo o koncu planinske paše svojih ovac. Kot kaže, za vedno.
Dvanajst let miru so imele na paši ovce družine Dovjak in Otta Pörtscha. Leta 2010 je namreč zadnjič volk trgal ovce na gozdni in planinski paši pod Košuto med Zelencem in Košutnikovim turmom. Dežela Koroška je takrat do rezultatov preiskave DNK trdila, da so ovce raztragali potepuški psi, saj da na Koroškem ni volka. Danes, leta 2022, je kristalno jasno, da se ne volk, ampak volkovi dobro počutijo na Koroškem, in to kljub nasprotovanju pašnih skupnosti in deželne kmetijske politike z Martinom Gruberjem na čelu, ki komaj čaka, da pod streli pade prva zver. Lastniki drobnice zahtevajo ponovno iztrebljenje volka na Koroškem, saj ne vidijo možnosti za nadaljevanje planinske paše ob njegovi navzočnosti.
Tako tudi družina Dovjak iz Srednjega kota in Otto Pörtsch iz Sel. Njihove ovce na prostem v dolini pod Košuto preživijo pet mesecev med majem in oktobrom. Dovjakovi imajo letos na gozdni paši 34 ovac gorske pasme, Pörtsch pa redi jezersko-solčavsko pasmo, tudi njegova čreda šteje nekaj več kot trideset repov. Oziroma je štela, saj je po zadnjem napadu volka našel samo še deset živali.
Domače živali pod milim nebom v gozdu
Hijacinta in Kristijan Dovjak čakata toplejše vreme in krokarje, da bosta laže našla ovce, ki jih je raztrgal volk. Trenutno jih pogrešata sedem, pri zadnjem ogledu nista našla niti polovice črede. Zakonca Dovjak pravita, da nekaj odškodnine dobita od dežele, »a kaj to pomaga? V gozd, kjer se pasejo naše ovce, lahko pošlješ samo ovce, ki so tukaj zrasle in so tega navajene. Če mi volk vse požre in kupim novo čredo, ta ja ne bo vedela, kam naj gre.« Tako Hijacinta, njen mož Kristijan Dovjak pa kritizira za kmeta naporen odškodninski zahtevek kakor tudi prenizko odškodnino: »Kar dobiš, je okoli 150 evrov odškodnine za ovco, če jo kupiš, stane okoli 300 evrov, breja pa okoli 400 evrov in več.« Kot pravi, je bilo v preteklosti veliko več ovac, vsaka hiša jih je imela 60, 70. Danes je ovčjerejcev v Selah malo in tudi črede so polovico manjše. Pa obstaja možnost, da bi imeli ovce čez poletje pri hiši? »To je ja protinaravno, da bi bile ovce poleti v hlevu. Travniki ob hiši pa so namenjeni za krmo pozimi, tako da to ni opcija.«
Dovjakovi so letos na pašo poslali tudi tri ovce z mladiči. Vse so imele dvojčke in od teh šestih, mesec dni starih jagenjčkov so ostali samo še trije. Zdaj bodo preverili, ali je volk še zmerom v bližini, potem pa se bodo odločili, kako naprej. A kam naj bi dali ovce? Ko jih gredo iskat, jih najdejo običajno na ležiščih, ki jih poznajo, poleti više, jeseni niže. Psov ne uporabljajo, »to s pastirskimi psi in ograjami je gola teorija,« je prepričana Hijacinta. Kot pravi, se ovce neznanih psov bojijo, ograde pa se v gozdu za tako majhno čredo ne splača postavljati. »Kot sem videla v prispevku o volku v Švici, jih ograja ne zadrži. Tako bi morali pustiti, kot je bilo. Morda so v Sibiriji in Kanadi volkovi nujno potrebni, da imajo komando v tistih ogromnih gozdovih, tukaj pa res niso potrebni. Naj ovčje meso po trikrat višji ceni kupujemo na Novi Zelandiji?!« je ogorčena Hijacinta Dovjak.
Čustveno breme je preveliko
Otto Pörtsch, ki se z ovčjerejo ukvarja že 40 let, pravi, da ni eksistenčo odvisen od ovac, saj je že v pokoju. Pašništvo je njegov hobi, pri tem mu pomaga hči Bianka. Pravi, da je to leto zadnje, v katerem bo ovce pustil na paši. »Ovce so moja ljubezen in to, kar se dogaja z volkom, ni preprosta škoda, temveč katastrofa.« Trenutno pogreša 12 ovac, za katere še ima upanje, da jih najde zdrave, deset jih je raztrgal volk, kar je z 80-odstotno verjetnostjo potrdil ogled izvedenca dežele. »Jaz ne grem več gor delat, to je preveliko čustveno breme,« pravi Otto Pörtsch. Zagovarja odstrel volkov na Koroškem, za katere je prepričan, da niso ogroženi.
Na argumente naravovarstvenikov, da se je pašništvo ob prisotnosti volka obdržalo marsikje na Balkanu, Otto Pörtsch ne da dosti. Pravi, da so tam pogoji drugačni, planine so odprte, črede mnogo večje in navajene na pastirske pse, pase se s pastirji, skratka, da se tako pašništvo zelo razlikuje tistega, ki se prakticira na Koroškem. »To je koncept pašništva, ki pri nas ne funkcionira, saj bi gotovo vodil v konflikte s turisti in pohodniki,« pravi. V preteklosti je Pörtsch zaradi pohodnikov s psi že opustil pašo na niže ležeči sončni planini v smeri Košuta-Borovlje. Ne zdi se mu pošteno, da je volk bolj zaščiten kot njegova drobnica.
