»Hotela sem napisati del zgodovine Gradiščanske, ker je tega v leposlovju bolj malo. Zgodovine Gradiščanske pa ne moreš pisati brez gradiščanskih Hrvatov.« Theodora Bauer je pisateljica in moderatorka, piše pa tudi prozo in drame. Leta 2014 je objavila svoj prvi roman »Das Fell der Tante Meri« (Krzno tete Meri). Leta 2017 je sledil drugi roman »Chikago«, ki obravnava gradiščansko emigracijo v ZDA po prvi svetovni vojni. Z dramo »papier.waren.pospischil.« je dobila prvo nagrado na natečaju solnograškega deželnega gledališča, uprizorili pa so jo leta 2019. Od leta 2018 moderira televizijsko oddajo »literaTOUR« na Servus TV. Pogovor o literaturi, Gradiščanski in Chik/cagu.
Naslov knjige »Chikago« se nanaša na kraj v gradiščanski obmejni občini Kittsee. Roman med drugim obravnava emigracijo Gradiščanov v ZDA. Kako je nastala ideja za knjigo?
Po starem reku je Chicago deseta zvezna dežela Avstrije. Mnogo Gradiščanov in mnogo Korošcev je ob začetku 20. stoletja emigriralo v ZDA. Gradiščanska in tudi Koroška sta obmejni območji z zgodovino obmejnih bojev. Knjiga tematizira čudno relacijo, ki jo ima ameriški Chicago do Gradiščanske. Idejo za knjigo sem že dolgo imela. Začela sem jo pisati leta 2015, ko je mnogo ljudi pribežalo v Evropo in mnogi so primerjali čas 1920ih in 1930ih letih z današnjim časom. Sicer to ni isto, a paralele so, zato sem ta čas tudi izbrala. Socialno in gospodarsko se tudi danes lahko mnogo naučimo iz te zgodovine. Pomembno se je zavedati, da smo pred nekaj časa bili sami v podobnem položaju, kakor so današnji begunci. Pri tem pa je treba reči, da so ljudje, ki so ob začetku 20. stoletja emigrirali, bili večinoma gospodarski begunci. Želeli so si boljše življenje v ZDA. Pri rešeršah sem se sprehajala v Kittseeju in zagledala sem ta čudni kraj Chikago. Tako je potem nastala ideja, da gredo protagonisti knjige iz Chikaga v Chicago. Nekateri se potem spet vrnejo in vidijo, kako se je kraj spremenil in kaj se je v času odsotnosti v Avstriji dogajalo.
Leta 2015 je mnogo ljudi bežalo v Evropo. To je v avstrijski družbi povzročilo deloma zelo negativne reakcije. Zakaj, glede na lastno zgodovino dežele, ni več empatije do ljudi, ki morajo migrirati oz. bežati?
Vsak človek ima moralno pravico, da imigrira v drugo državo. Žal za pametno rešitev globalne migracije tudi jaz nimam recepta. Ne bi hotela biti političarka in ne zavidam jim te odgovornosti. Menim pa, da bi v prvem koraku bilo važno, da se kot zahod nehamo vojskovati in izkoriščati ljudi. Ne smemo se čuditi, če si ljudje potem želijo emigrirati iz dežel z nemogočimi življenjskimi pogoji. Treba je nehati ustvarjati situacije, ki prisilijo ljudi k begu. Moramo se učiti iz zgodovine. S knjigo sem tudi hotela reči, da mi v bistvu nimamo pravice soditi ljudi, ki prihajajo k nam, saj smo pred enim stoletjem počeli isto. V svojem primeru natančno razumemo, zakaj so naši predniki in tako ravnali. Zgodbe o emigraciji v ZDA dobijo včasih celo nekakšen mitološki prizvok. Govorijo, da so to bili ljudje, ki so s pridnostjo hoteli obogatiti svet in prispevati k razvoju dežele. To je čisto drugačen način pripovedovanja, kot se ga uporablja, če se govori o današnjih beguncih in begunkah. Torej, preden da sodimo, bi tudi za gostilniškim omizjemi bilo treba premisliti, kako bi sam naredil.
Eden glavnih likov v knjigi »Chikago« je gradiščanska Hrvatica Anica. Kakšen dostop imate do manjšine oz. do gradiščanske hrvaščine in zakaj vam je bilo važno, da je v knjigi predstavljena manjšina?
Moja mama je delala kot učiteljica na moji šoli. Ko sem bila stara deset let, mi je pripovedovala o šolskem poskusu »Panonska gimnazija«, v katerem so se dijaki učili gradiščansko hrvaščino. Ideja mi je bila všeč, vpisala sem se in potem sem se štiri leta učila gradiščansko hrvaščino. A potem sem se pri učitelju gradiščanske hrvaščine učila tudi ruščino in začela sem imitirati nek pan-slovanski jezik. Dvomim, da je to, kar danes produciram, kakšen slovanski jezik, ampak govorci različnih jezikov me vsaj malo razumejo. Mnogi mojih šolskih prijateljev so gradiščanski Hrvati in Hrvatice. Izkušnje z jezikom sem občutila kot obogatitev.
Hotela sem napisati del zgodovine Gradiščanske, ker je tega v leposlovju bolj malo. Zgodovine Gradiščanske pa ne moreš pisati brez gradiščanskih Hrvatov.
Lik Anice pa ni samo gradiščanska Hrvatica, mogoče je tudi Romnija ali Sintica. Del njene zgodbe je, da ne ve, od kod izvira. Njen oče je gradiščanski Hrvat in ona dorašča z gradiščansko hrvaškim jezikom. Stoji nekako med frontami. Počuti pa se zelo odgovorna za svojo sestro, ki v ZDA dobi otroka. Anico zelo boli, da njen nečak ne obvlada več gradiščanske hrvaščine. Nečaku je ime Joe. V sceni, ko se skupina vrne v Avstrijo, naleti na mlade nacionalsocialiste in oni mu potem povedo, da se ne imenuje Joe, temveč Josef. Le teta Anica ga imenuje Josip. To je igra z jezikom in z identiteto, ki ni eno-, temveč večplastna.
Aktivni ste tudi v literarni pedagogiki. Med drugim ponujate delavnice za otroke in mladince v literarni hiši Mattersburga. Kako je z ljubeznijo do literature in pisanja v času socialnih medijev?
Nimam občutka, da je potrebno mnogo motivacije. Seveda pridejo v delavnice večinoma ljudje, ki se že zanimajo za literaturo in pisanje in so pripravljeni se učiti. Menim tudi, da se socialni mediji in literatura ne izključujejo. Socialni mediji ti nudijo možnost, da se na hitro pomeniš ali kaj napišeš. Na primer obstaja program »Wattpad«, na katerem ljudi pišejo in publicirajo čisto raznolike, eklektične tekste. Imam občutek, da ljudje uživajo v tem lahkotnem pristopu. Splet ti omogoča spoznati ljudi, ki podobno mislijo in se zanimajo za iste stvari.
Torej: Za voljo do pisanja pri mladih Gradiščanih in Gradiščankah ni treba skrbeti. Motivirani so, prezentni in se veselijo, če imajo možnost pisati. Mlajše generacije so večinoma zelo senzibilizirane in politično korektne v najboljšem smislu. Zavedajo se, da obstajajo družbene hegemonije in nepravičnosti. To jih tudi zanima in mnogi to temo obdelajo v svojih tekstih.
Moderirate oddajo »literaTOUR« na Servus TV. Tam govorite z raznimi avstrijskimi avtorji in avtoricami. Katera so bila za vas najzanimivejša srečanja?
Menim, da ti vsako srečanje nekaj da. Zelo lepo je priti z ljudmi v pogovor. Mislim, da je pomembno se srečati v medsebojnem spoštovanju. En del oddaje je srečanje z gosti, drugi del pa je sodelovanje s snemalno in redakcijsko ekipo. Kot pisateljica si poklicno pogojeno pogosto sama. Lepo je delati skupaj z drugimi. Segment oddaje, ki mi je tudi zelo všeč, je tako imenovani »odprti bus«. V sklopu oddaje se namreč vozimo iz enega kraja v drugega z rdečim avtobusom, nekje obstanemo in postavimo zaboje knjig na cesto. Ljudje pridejo, brskajo po knjigah in se z nami pogovarjajo. V pandemiji je to mogoče seveda le do neke mere, a upam, da se bo kmalu spet dalo spraviti knjige med ljudi.
S svojimi bralnimi turami ste med drugim bili že v Turčiji, Srbiji, Belgiji in v Luksemburgu. Kako ste doživeli internacionalna branja?
Večinoma se odvijajo branja v inozemstvu v nemškem jeziku. Organizirajo jih veleposlaništva ali skladi za kulturo. Publika večinoma razume jezik in ima tako dostop do knjig. Sem pa tesno povezana z ZDA in sem že večkrat bila tam na bralnih turah. Zadnje leto sem pred začetkom pandemije tudi imela umetniško rezidenco v New Yorku in sem dva meseca preživela tam. V ZDA berem angleško, zato sem nekaj pasaž iz knjige prevedla. Ta branja so zelo zanimiva. Diskusije so živahne in se tudi razlikujejo od diskusij v Avstriji. Pogosto so prišli na ameriška branja študenti, ki so se učili nemščino in so jezik različno dobro obvladali.
Besedila kot »papier.waren.pospischil«, »Am Vorabend« in »Chikago« so bila tudi uprizorjena. Kakšne izkušnje imate z odrskim delom in kako dramatizacija spremeni tekst?
Mnogo pisateljev težko da »otroka« iz rok. Če gre za drame, moraš to storiti. Drame živijo od inscenacije. Končno obliko dobijo šele na odru. Sama sem kmalu spoznala, da enostavno ne bi bila zmožna uprizoriti svojega teksta. Nimam talenta za scensko oblikovanje ali kostumografijo. Sicer rada stojim na odru, ampak le kot jaz. Tudi nimam želje po vsem tem. To obvladajo drugi veliko bolje. Vedno sem tudi uživala, če smo se z igralci dolgo pogovarjali o besedilu. Oni imajo namreč čisto drugačno perspektivo in vprašanja, o katerih do tedaj včasih nisem niti razmišljala. Rada se tudi pustim presenetiti. Razburjala bi se le, če bi na primer uprizoritev popolnoma nasprotovala izpovedi dela ali bi propagirala nekaj, česar ne morem zastopati. Toda doslej se mi kaj takšnega še ni zgodilo.
Zelo rada pišem besedila za oder. Je bolj kooperativno delo, ker se zavedaš, da je mnogo ljudi involviranih in da ti pač prispevaš svoj delček.
Na čem trenutno delate? Vaši naslednji projekti?
Trenutno delam na svoji tretji knjigi. Ljudje me pogosto sprašujejo, če vedno pišem historične romane. Odgovor je: pravzaprav ne. Nisem načrtovala pisati v tem žanru, to se je pač tako razvilo. Zdi se mi, da so moje knjige v bistvu trilogija. Na različne načine sem si poskušala razjasniti zgodovino Avstrije. Prva knjiga govori o obdelavi oz. neobdelavi avstrijske zgodovine po drugi svetovni vojni. Druga knjiga se ukvarja z medvojnim časom. Knjiga, ki jo zdaj pišem, je zgodba družine delavskega razreda od konca 19. stoletja do danes. Tudi moja tretja knjiga bo torej deloma zgodovinska. Prvotno sem hotela napisati zgodovino socialne demokracije. Nastal je nekakšen popis delavskega razreda in socialne demokracije. Toda te stvari niso več glavne teme, temveč živijo med vrsticami.
