Športnika ŠD Zahomec Hannah Wiegele z žensko ekipo in Daniel Tschofenig z moško ekipo sta na svetovnem prvenstvu juniorjev v finskem Lahtiju osvojila zlato kolajno. Pogovor s predsednikom društva Martinom Wiegeletom.

Lahti Na svetovnem prvenstvu juniorjev v finskem Lahtiju sta se avstrijski četverici smučarskih skakalcev oziroma skakalk kronali z naslovom svetovnega prvaka. Tako v ženski kot tudi moški ekipi sta svoj delež k zlati kolajni doprinesla člana ŠD Zahomc. Hannah Wiegele je po sedmem mestu na tekmi posameznic z žensko reprezentanco stopila na najvišjo stopničko s skoraj 55 točkami prednosti. Daniel Tschofenig, ki je na posamični tekmi kot četrti le za las ostal brez kolajne, je z moško ekipo pred konkurenco končal tekmovanje celo s prednostjo 70 točk. Predsednik ŠD Zahomc Martin Wiegele je po tekmah poudaril, da je uspeh pomemben iz več vidikov. Na eni strani je opazno, da se obrestuje dolgoletno in konsekventno delo, ki so ga vlagali v ta šport. Na drugi strani pa vidi v uspehu tudi nadaljnjo motivacijo za mlade, ki sedaj tvorijo novo generacijo. V pogovoru z Novicami smo se s predsednikom ŠD Zahomc,Martinom Wiegeletom pogovorili o začetkih športnega društva, o težavah, s katerimi se trenutno spopadajo, ter o ciljih za prihodnost.  

Kakšna je bila glavna motivacija za ustanovitev in delovanje vašega športnega društva?

V tistih časih, to je bilo leta 1953, je bila zamisel mojih bratov, pokojnega dr. Janka Wiegeleta in Franca Wiegeleta ustanoviti športno društvo kot alternativo h kulturnemu udejstvovanju, ki je na Zilji takrat že obstajalo. Tudi preko športa sta želela posredovati mladini slovenščino!

Kakšna je organiziranost vašega športnega društva? 

Smo razmeroma majhno društvo, imamo 140 članic in članov, od teh je 15 do 22 aktivnih športnikov. Večina se ukvarja z nordijskim športom. Naše skakalnice smo stalno modernizirali. Trenutno imamo štiri skakalnice in eno majhno s plastično podlago. Skupno z občino smo zgradili tudi večnamensko hišo, v kateri deluje tudi požarna bramba. V hiši je tudi dvorana za trening z raz­nimi orodji ter prostor za pripravo smuči in garaža. Večjo dvorano uporabljamo tudi za kulturne prireditve. Financiranje za t.i. »deželni nordijski center« poteka preko Dežele Koroške, ASKÖ, Slovenske športne zveze, občine in posameznih privatnih sponzorjev.

Foto: Tomaž Druml

Kakšna so težišča vašega delovanja (v preteklosti in danes)?

Na začetku našega delovanja smo zaprosili v Sloveniji za trenerje in so nam zelo radi ustregli, saj je bila takrat mladina še v večji meri dvojezična. Omenjeni »deželni nordijski center« skuša pridobiti naraščaj od Šmohorja do Baškega jezera. V stiku smo z osnovnimi šolami Čajne, Straje vasi in Podkloštra. Bili smo tudi med prvimi, ki smo vključili dekleta v ta šport in bili kar uspešni. Dekleta so sodelovala celo pri tekmah v svetovnem pokalu (Schoitsch Sonja in Lisa Wiegele; sedaj v kadrih ÖSV tekmuje Hannah Wiegele). Otroci smejo trenirati in tekmovati, dokler imajo veselje in so pridni pri treningih, ki so celo leto tri- do štirikrat na teden.

Ko so na tekmah avstrijskega pokala na ravni mladincev uspešni, jih nominirajo za avstrijski kader, kjer imajo nato možnost trenirati deloma z določenimi trenerji avstrijske smučarske zveze. Ti jih popeljejo, če so sposobni, do vrhunskega športnika/športnice.

Kateri so bili največji uspehi vašega športnega društva?

Doslej največji uspeh sta zlato in bronasto odličje Karla ­Schnabla leta 1976 na olimpijskih igrah v Innsbrucku. V teku let smo imeli v društvu začasno tri skakalce, ki so tekmovali na svetovnem vrhu (Schnabl, Millonig in Wallner). V medijih so nas takrat imenovali »najboljše društvo sveta«. Nadalje smo imeli stalno tekmovalce, ki so dosegli odličja na mladinskih svetovnih prvenstvih, naj omenim Franza Wiegeleta ml., Stefana Kaiserja in nazadnje Tomaža Drumla. Vsi so tudi tekmovali in dosegli odlična mesta v svetovnem pokalu.

Kakšen pomen ima dvojezičnost v vašem klubu? Kako velik je delež slovensko govorečih članic in članov imate? 

Mi smo deklarirano dvojezično društvo, kar je vidno na vseh listinah pri rezultatih, tudi pri rezultatih v svetovnem pokalu (npr. na zadnji tekmi turneje v Bischofshofnu pri 30. mestu Daniela Tschofeniga). Na vseh tekmah, ali je to v Celovcu, Beljaku ali kjerkoli drugje, pri naših tekmovalcih in tekmovalkah omenijo društvo »SV Achomitz/Zahomc«. Če smo mi  prireditelji tekem, skušamo posredovati tudi več slovenščine. Na žalost imamo sedaj samo dva športnika, ki govorita slovensko. Mnogokrat so nam očitali, da delamo politiko s športom, ker smo s slovensko govorečimi športniki in med sabo govorili slovensko.

Ali je vaše društvo povezano tudi z drugimi slovenskimi športnimi društvi?

Prej, ko smo še veliko tekmovali v Sloveniji, smo bili povezani z društvi v Sloveniji (Kranj, Ljubljana, Velenje). Sedaj pa je terminski koledar pri nas in v Sloveniji tako natrpan, da nimaš možnosti sodelovati, edino turneja cicibanov v polet­nih mesecih se odvija v Žirovnici, Celovcu, Tržiču in na Trbižu. Seveda smo vmes v poletnih mesecih s treningi tudi v Planici, ker je potrebno trenirati na več skakalnicah.

S katerimi izzivi se soočate trenutno? 

Izziv je sedaj pandemija, sicer pa je na splošno problem naraščaj, ker je dandanes veliko športnih panog, ki otrokom bolj ugajajo in ki niso tako zahtevne in so bolj popularne, na primer nogomet, hokej na ledu, smučanje itd. Drugi problem je pridobivanje prostovoljcev in prostovoljk, ki pomagajo pri zahtevni pripravi skakalnic in so v pomoč pri izvedbi tekem in pri treningih.

Katere cilje zasledujete kot šport­­no društvo?

Radi bi nadaljevali naše delo, saj bo društvo kmalu praznovalo 70 let. Dobro delamo, Franci Wiegele ml. zelo angažirano dela in je tudi pristojen za »nordijce« v Koroški smučarski zvezi. Nujno bo potrebna pomladitev v vodstvu in odboru društva, da bomo bolje organizirani, tudi kar se tiče priprav tekmovalnih naprav in delovanja naše t.i. »šiše«, kot imenujemo našo večnamensko hišo. Slovenščina naj se v javnosti ohrani vsaj na nivoju letakov, pri ozvočenju in na razpisih.                                     

NAROČI