Simona Rovšek je upokojena vzgojiteljica, ki je pred mnogimi leti bila voditeljica enega prvih koroških dvojezičnih zasebnih vrtcev. Vodila je vrtec v Šentprimožu v Podjuni. Potem je 32 let vodila dvojezični vrtec v Škofičah, po upokojitvi pa jo je očaral čisto poseben hobi: izdelovanje figur oz. lutk s polstenimi rokami, nogami in glavo. Pa tudi vzgojno delo za zgodnje učenje slovenskega jezika jo še vedno spremlja skozi življenje.

Kje so korenine vaše ustvarjalnosti?

Simona Rovšek:  Kreativnosti sem se zagotovo navzela že v otroštvu od svojih staršev. Mama je bila pesniško nadarjena, oče pa je rad kaj ustvarjal, veselile so ga ročne spretnosti, a je imel za hobi premalo časa.

Več kot 30 let ste vodili dvojezični vrtec v Škofičah. Je bila vaša kreativnost del vašega vzgojnega dela?

V Škofičah imamo enoskupinski dvojezični vrtec s starostno mešano skupino. Ko smo začeli z delom, je bila večina otrok dvojezična, tako da smo se lahko pogovarjali le v slovenskem jeziku. Tudi otroci so med seboj govorili slovensko. Potem pa so se za naš vrtec odločali tudi starši, ki slovensko niso več govorili oz. jezika niso razumeli, tako da smo vzgojni program v skupini morali prilagoditi novim razmeram. Da bi me otroci laže razumeli, sem izdelovala  didaktično gradivo – tako sem npr. laže ponazorila vsebino kake pravljice. Otrokom v vrtcu sem rada predstavljala različne tehnike, izdelovali smo vse mogoče, predvsem iz naravnih materialov. Ko sem se pred leti začela ukvarjati s polstenjem, sem ga vpeljala tudi v svoje vzgojno delo – seveda samo mokro polstenje, pri čemer se nihče ni mogel poškodovati. Izdelovali smo ogrlice iz polstenih kroglic, ki so jih otroci podarili mamicam. V vrtcu smo organizirali tudi velikonočni bazar.

Marsikdo pozna mokro polstenje z volno in milnico, vi pa ste se predali suhemu polstenju. Kaj je posebnost te tehnike?

Za suho polstenje potrebuješ ovčjo volno, posebno iglo in podlago iz pene. Z iglo vbadaš v volno in čim bolj vbadaš, bolj se prepletajo volnene nitke in lepši bo izdelek. Začela sem z manjšimi izdelki, npr. s ptički, zajčki in drugimi živalicami, z rožicami in velikonočnimi jajci. Potem sem se tega navadila in sem iskala nove izzive. Ko je sin imel okrogli rojstni dan, sem izdelala lutko z njegovim obrazom. Seveda je bilo oblikovanje glave največji izziv. Ker mi je prvi poskus dobro uspel, sem se navdušila in začela izdelovati lutke kot portret prijateljev, tako da sem v naših krajih kar znana po svojih lutkah. Tega ne delam po naročilu, za takšno delo moram biti razpoložena.

Kako bi opisali proces nastajanja polstene glave?

S polstenjem lutk se ukvarjam pribl. pet let. Najraje hodim v gozd, kjer vedno kaj najdem. Gozd me umiri, tam razmišljam, kaj bi lahko naredila in kako. Pri slikanju lahko veliko narediš s senčenjem, pri polstenju pa oblikuješ le z vbadanjem. Za izdelovanje glave potrebujem več dni. Delam nekaj časa, potem pa moram delo odložiti, da obraz pozneje pogledam iz drugega zornega kota in vidim, kaj moram še dodelati. Za oblikovanje glave mi samo slika človeka ne zadostuje. Pomembno je, da osebo poznam. Opazujem jo, kako odpira oči, kakšne oblike so usta, kako jih premika – poznati moram mimiko človeka.

Ukvarjali ste se z didaktičnim pisanjem za otroke na elementarni stopnji. Nadaljujete tudi s tem delom?

Najprej sem izdala dve publikaciji za vzgojno delo: Pojem, plešem, se igram (1996) in Z igro se učimo (1999). Leta 2018 je v okviru knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze izšla še moja pesmarica Pesmi potujejo z zgoščenko posnetih pesmic, ki jih je zapel hodiški zbor PIPAPO. Zbirko je ilustriral Mirko Malle, glasbeni aranžma pesmi pa je naredil Jörg Errenst. V prostem času še vedno kaj ustvarjam za otroke. Pred pandemijo sem hodila v naš dvojezični vrtec kot babica in občasno kaj pripravila za otroke, npr. zgodbico ali ples. Rada pišem otroške pesmice, otroci v vrtcu pa se vedno veselijo česa novega. Ko pridem, me že kličejo: »Babi, babi!« Upam, da bom po pandemiji lahko s tem nadaljevala. Mikalo bi me tudi narediti kako slikanico.

Je to vaš naslednji projekt? 

Ko bo toplo, bi rada spet začela delati z lesom. Kupila sem si stružnico, zdaj pa me zanima, ali mi bo uspelo izdelati kaj prikupnega. Človek ima veliko želja, vse je odvisno od razpoloženja