Aktivni politiki stojijo v ospredju. Vsa pozornost velja njihovim nastopom in izjavam. Le malo pa vemo, kako politično delo doživljajo njihovi partnerji. Povprašali smo dve osebi, katerih vsakdan je v veliki meri odvisen od političnega dogajanja v deželi.
Markus Voglauer: Prihajam iz nižjeavstrijskega mesta Weidhofen an der Ybbs. Moji starši niso bili politično aktivni, na Kumrovi kmetiji pri Bilčovsu pa je to drugače.
Svojo ženo Olgo sem spoznal med študijem, ko sem na Dunaju študiral vodarstvo. Oba sva bila aktivna v študentski zvezi. Na slavistiki sem tri leta študiral pri predavateljici Danieli Pečnik, ki je tako kot Olga prihajala iz bilčovške občine. Odločil sem se tudi za izmenjavo študentov in študiral na ljubljanskem inštitutu za vodarstvo. Ker sem bil prvi študent v okviru izmenjave, zame niso ničesar prevajali. V roke so mi dali skripte v slovenščini, zraven pa še slovar. Drugi študentje so zvečer šli na žur, jaz pa domov prevajat.
Se še aktivno ukvarjate s politiko?
Zdaj se sam aktivno ne ukvarjam s politiko, vseeno pa je politika pomemben del našega življenja. Ženo podpiram, ker vidim, da jo to izjemno zanima in veseli. Ko se postavi na oder, kar zacveti. Podpirajo jo tudi drugi družinski člani, le hčerka politiko včasih občuti kot konkurenco, saj mamica nima vedno časa zanjo. Zdaj, v času pandemije, se Olga ne vozi tako pogosto na Dunaj. Ker dela preko spleta, je več doma, vseeno pa nam ni ves čas na razpolago.
Kdaj pa politika ne kroji življenja?
Kadar skupaj delamo na kmetiji, npr. ob nedeljah, ko greva z ženo skupaj v hlev. Krav ne zanima, ali imaš koalicijsko krizo ali ne. Tam ni politike, je samo kmetija, živali, družina. Človek mora ostati v stiku s koreninami, mora ostati prizemljen.
Zdaj že dolgo živite na Koroškem in zares odlično govorite slovensko. Kako je z jezikom v družini? Govorite z ženo in otrokoma slovensko ali nemško?
Jezikov ne mešamo, naš družinski jezik je slovenščina.
