piše Rudi Vouk*
50 let po Ortstafelsturmu, 11 let po »kompromisu« v zadevi dvojezičnih tabel in govoričenja o tem, kako se je klima izboljšala, smo te dni spet doživeli, kaj je resnica. Dostikaj se namreč ni spremenilo. Potem ko je zaradi načrtne indiskretnosti predčasno postala znana nameravana reforma dvojezičnega sodstva, o kateri se pravosodno ministrstvo pogovarja s predstavniki manjšine in ki bi, če bi jo uresničili tako, kot doslej pogajanja tečejo, pomenila uresničitev Člena 7 vsaj v tej točki, smo slišali in brali reakcije kot v starih časih, o katerih so nekateri morda res mislili, da so minili. Svobodnjaki fantazirajo o partizanskih akcijah, katerim se mora Koroška z vso silo upreti, Team Kärnten piše, da je nepredstavljivo, da bi na Deželnem sodišču v Celovcu smeli uporabljati slovenščino – čeprav je to tudi v Zakonu o sodstvu in ne samo v Členu 7 zapisana pravica že od leta 1959 naprej, seveda samo za tiste, ki so doma v dvojezičnih sodnih okoliših, za ostale pa ne. Šef koroške ÖVP se zgraža nad slabitvijo podeželskega prostora in hoče proti reformi protestirati pri kanclerju – čeprav je reforma dvojezičnega sodstva zapisana v vladnem programu, za katerega se je z Zelenimi dogovorila ravno ÖVP, in čeprav so povsod drugod na Koroškem, z izjemo okolišev treh obstoječih malih dvojezičnih sodišč, to domnevno slabitev podeželskega prostora izvedli že pred 50 leti. Zakaj neki se gospod Gruber ne zavzema, da bi odprli spet okrajna sodišča v Gmündu, Althofnu, Paternionu, Bad St. Leonhardu, Winklernu, Obervellachu itd. – ali mu je podeželski prostor nemško govorečih Korošcev manj vreden od podeželskega prostora dvojezične Koroške? Povsod tam so namreč bila okrajna sodišča, ki jih že zdavnaj ni več. Če se zavzema za ohranitev podeželskega prostora, bi moral hkrati zagovarjati razširitev dvojezičnega sodstva na okoliše Celovec, Beljak in Velikovec, da je končno uresničen Člen 7 – ampak tega seveda ne zahtevajo niti gospod Gruber niti gospod Köfer in niti gospod Ragger.
Še manj se ukvarjajo s fakti. Trenutno dvojezično sodstvo žal niti na obstoječih treh sodiščih, ki pokrivajo samo 11 od 36 dvojezičnih občin, ne deluje tako, kot bi moralo. Imamo samo še enega dvojezičnega sodnika – v Pliberku, ta pa bo moral v štirih letih iti v pokoj, če hoče ali noče. Potem bi za 1/3 dvojezičnega ozemlja imeli na papirju dvojezična sodišča, kjer v resnici ni nobenega, ki bi znal slovensko in brez resnih izgledov, da bi se kadarkoli kaj izboljšalo. Ni namreč mladih sodnikov, ki bi si želeli delati kot sodnik-samotar na malem podeželskem sodišču, brez možnosti izmenjave s kolegi in poklicnega napredovanja. Podobno velja za druge uslužbence, ki jih potrebuje vsako sodišče.
Za večja sodišča v Celovcu, Beljaku in Velikovcu bi trenutno oz. v doglednem času bili kandidati. Pravosodno ministrstvo je trenutno pripravljeno, dati na razpolago potrebna sredstva in infrastrukturo, da se dejansko uvedejo dvojezični kompetenčni centri, tako da bi bil ustavnopravni nalog, ki ga ima R Avstrija glede dvojezičnega sodstva, bil končno uresničen.
Vse to je tem, ki so sedaj zagnali vik in krik, deveta briga. Zanesejo se na to, da stari koroški refleks, zavrniti vse, kar bi lahko bilo v korist manjšini, še vedno funkcionira. Zavzemajo se za podeželski prostor – manjšina pa naj umre.
Koliko škode bo povzročila indiskretnost, bomo šele videli. Trenutno je še sreča, da se deželni glavar ni opredelil na nobeno stran. Pokazati bo moral, ali smemo jemati njegove izjave o boljšem sožitju in opravičila za preteklost resno, ali ne. Zadržanje SPÖ v tem vprašanju je priložnost, da dokaže, ali ji gre za državno odgovornost – ali pa za poceni lokalne interese. Po tem bo treba meriti tudi deželnega glavarja.
Potem pa še beseda k lastnim zastopnikom. To, kar je sedaj na mizi, je tisto, kar smo desetletja dolgo zahtevali. Nekoliko presenetljivo je torej bilo, da so predstavniki organizacij zahtevali več časa, da se lahko posvetujejo v svojih gremijih. Kolikor se spomnim, takrat, ko je šlo za dvojezične table in so naši predstavniki podpisali, da bi se – v ustavnem rangu! – naj odpovedali polovici tega, kar nam pripada, takih pomislekov, da se je treba posvetovati z gremiji, ni bilo. Tokrat, ko bi lahko dobili skoraj vse, kar smo zahtevali, pa je to potrebno – naj bo. Načelno sem pristaš transparence in odprte diskusije, ker sem prepričan, da se na koncu uveljavi boljši argument. Jasno mora seveda biti nekaj: če se nekdo šteje za narodnega zastopnika, kratko malo ne more ignorirati dejstva, da trenutno 2/3 koroških Slovencev nima pravice do dvojezičnega sodstva. Lokalnopolitični interes ohranitve majhnih podeželskih sodišč, kot jih v tej obliki ni več nikjer drugod v Avstriji, ne more pretehtati upravičenega pričakovanja manjšine, da se narodni predstavniki zavzemajo za celotno manjšino in ne samo za lokalne dele, s katerimi se čutijo povezani določeni predstavniki.
Diskusija, ali je treba v zameno za razširitev veljavnostnega območja dvojezičnega sodstva zapreti mala sodišča, je napačna diskusija. Tudi naslovi v vseh medijih, ki govorijo o zaprtju malih sodišč, so napačni. Za manjšino odločilno vprašanje je, ali bodo vsi koroški Slovenci in vse koroške Slovenke imeli pravico, uporabljati slovenščino pred sodišči ali ne. Reforma to zagotavlja. Zato iz manjšinskega vidika ne more biti nikakršnega vprašanja, kako se zadržimo glede tega predloga. Diskusija o obstoju ali neobstoju malih sodišč pa je druga diskusija, ki z manjšino neposredno nima opravka. Toda tudi k tej diskusiji iz vidika pravnika samo toliko: kar so izvedli že povsod drugod v Avstriji, bodo morali izvesti prej ali slej tudi na dvojezičnem ozemlju, vprašanje je samo, ali manjšina lahko doseže kakšno izboljšanje ali ne. Ponudba, ki jo lahko samo sprejmeš, je na mizi, kdor to ponudbo odklanja, pa zasleduje druge interese.
S tem pa prehajam spet na začetek, kako je celotna stvar sploh prišla na dan. Dokaže se lahko, da je papir, ki je prišel do ORF-a (in verjetno prej do FPÖ in Teama Kärnten) lahko prišel samo iz vrst udeležencev sestanka slovenskih pravnikov in slovenskih zastopniških organizacij. Papir so dobili štirje bivši ali aktivni sodniki, šest aktivnih ali bivših odvetnikov, uradnik in pa predstavniki slovenskih zastopniških organizacij. Vsakemu od njih, sem mislil, smemo brezpogojno zaupati. Eden od njih je omogočil, da je interni, diskusijski papir, ki lahko prinese velik napredek pri uresničevanju pravic koroških Slovencev, prišel v roke FPÖ, Teama Kärnten in medijev.
Kdor meni, da še vedno ne potrebujemo javnopravnega, izvoljenega, odgovornega zastopstva, naj razmisli o tem.
* Rudi Vouk je predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov (DKSP) in je izdelal osnutek usklajenega predloga zastopniških organizacij za pravosodno ministrstvo.
