Prireditvi je optimističen pečat dala prav mladina, in sicer dijakinje in dijakinje  obeh četrtih razredov Slovenske gimnazije pod vodstvom učiteljice Monike Sabotnik in dijaka Slovenske glasbene šole Maja Inkert in Samo Schön. Slednja sta prireditev povezala s pevsko-glasbenimi vložki, dijakinje in dijaki pa so brali svoja pisma na pregnanke in pregnance. 

Zgroženje in ponos

Zamisel za to sta jim vlili velikonočni prilogi naših tednikov Nedelja in Novice o pregonu ter obiska kaceta Mauthausen in Peršmanove domačije. Srž teh pisem so zgroženje nad tem, česa grdega je človek zmožen storiti sočloveku, obenem pa ponos na prednike in na slovenstvo ter želja, da se kaj podobnega naj ne bi več dogodilo, ne na Koroškem ne po svetu. Gregej Krištof, predsednik Zveze slovenskih pregnancev, je deželo pohvalil, da je k sodelovanju povabila mladino, ki jo je pozval »bodite budni, pazite na demokracijo, ki je ranljiva, in govorite slovensko«. Razveseljivo je, da mladina na sodobnih elektronskih omrežjih razpravlja o zgodovini in dejstvih pregona ter holokavsta.

Upanje, da se kaj podobnega kot pregon aprila 1942 ne bi več dogodilo, in želja po pošteni spravi sta vela iz govorov predstavnikov avstrijskih železnic ter najvišjih predstavnikov dežele in verskih skupnosti. Rein-hard Wallner je v imenu avstrijskih železnic dejal, da je ta kraj simbol grozot in povezave. Brez železnic ne bi bilo napredka, pa tudi ne holokavsta in pregona koroških Slovencev aprila 1942. Omenil je številne železničarje, ki so svoj upor proti nacizmu plačali z življenji in na katere so železnice ponosne.

Mir in sožitje  

Superintendent Manfred Sauer se je vprašal, kako je možno, da je človek, ustvarjen po božji podobi in obdarjen z božjim duhom, zmožen grozot v času nacizma in ki jih danes doživljamo v krajih, kjer divjajo vojne. 

To je kraj spomina in opomina, je dejal škof Jožef Marketz in poudaril, da so pre-gnanci prav iz molitve črpali veliko moči. Njihova plemenita drža, da niso zapadli maščevanju, ampak so odpuščali, je bistveno prispevala k sožitju v deželi. Kajti mir se rojeva v srcih, sožitje pa je sad trajnega dela. Trpljenje pregnank in pregnancev naj bo opomin, da nacionalizem in sovraštvo, nasilje in maščevanje nimajo mesta med nami. S skupno molitvijo sta škofa molila za mir v deželi. 

Predolgo so pregon koroških Slovencev, kacet na Ljubelju in zločini v celovški psihiatriji bili v koroški družbi zamolčani, je dejal deželni glavar Kaiser in svaril pred nevarnostmi za demokracijo, kot so to netolerantne in nasilne ideologije. Kajti le četrtina človeštva da živi v demokratičnih družbah, pa tudi pri nas se moramo stalno boriti za demokracijo in medsebojno spoštovanje.

Skupno zapeta pesem Rož-Podjuna-Zilja je zaključila prireditev pri žrelskem kolodvoru in spomeniku o pregonu.