Te dni, ko se na Koroškem spominjamo podiranja dvoejzičnih krajevnih napisov, nas Gospodarska lista Škocjan opominja, da se je sramotno podiranje dvojezičnih krajevnih napisov v jeseni leta 1972 pričelo prav v Škocjanu.

Prve dvojezične table na podlagi člena 7. avstrijske državne pogodbe in tozadevnega sklepa avstrijskega parlamenta so bile na južnem Koroškem postavljene na današnji dan, 20. septembra pred 50 leti. Kot pravi Gospodarska lista Škocjan, so mnoge od teh tabel še v isti noči so jih pomazali ali iztrgali. Sledil je izbruh nasilja, ki je bil brez primere v Drugi republiki in ki je v mnogih koroških Slovenkah in Slovencih obudil spomine na travmatične izkušnje druge svetovne vojne, ko so bile njihove pravice poteptane in so se morali bati za življenje (“Zdaj bodo spet prišli po nas.”).

Nadalje Gospodarska lista Škocjan opominja, kako so ti dnevi pred pol stoletja izgledali v Škocjanu, kjer je »5. oktobra 1972 agitiralo 100 ljudi, v Šentprimožu pa še 90 ljudi v 35 avtomobilih«.  »6. in 7. oktobra je 120 ljudi v 42 avtomobilih ponovno vozilo po Koroškem z zloveščim namenom podiranja dvojezičnih krajevnih napisov. 25. oktobra 1972 se je v večernih urah v Škocjanu oblikovala kolona 300 ljudi v 150 avtomobilih. Vodja aktivistov je bil škocjanski župan Vitus Jesse (SPÖ), so ugotovili žandarji.«

Kot pravi Gospodarska lista Škocjan, danes mnogi razmišljajo drugače. S kompromisom iz leta 2011 je bilo določenih 164 krajev za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov, v občini Škocjan je dvojezične table dobilo 11 od 37 krajev. To sta dva kraja manj, kot sta bila predvidena v okviru neuresničene rešitve problema leta 1972, skozi rešeto pa sta padla Lancova/Lanzendorf in Samožna vas/Untersammelsdorf.

Medtem ko so v nekaterih občinah na podlagi odprtostne klavzule kompromisa iz leta 2011 postavili dodatne dvojezične napise (Šentjakob v Roću, Pliberk), se to v Škocjanu ni zgodilo. Zato Gospodarska lista Škocjan domači občinski svet poziva, naj »sledi zgledu šentjakobske občine in krajevnim napisom v vseh vaseh škocjanske občine doda njihova lepa, stoletja stara slovenska imena. To bi bil majhen korak za občinske oblasti in velik korak k ohranjanju skupne kulturne dediščine in nadaljnjemu razumevanju med občankami in občani.«