Pred sedmimi leti je Marjan Rosenzopf (34) zapustil Avstrijo in se preselil v v puščavo. Tam si je v avstrijskem podjetju DOKA zgradil kariero, v »globalni vasi« Dubaj pa je spoznal tudi življenjsko družico Kristine. Začetek septembra bosta v Šmihelu stopila pred poročni oltar.
Ves svet je oder, ljudje pa smo le igralci in igramo svojo vlogo! Marjan Rosenzopf večkrat razmišlja o tem reku, ki ga pripisujejo angleškemu dramatiku Williamu Shakespearu. »Odvisno, v kateri situaciji smo, mi vsi moramo igrati svojo vlogo v življenju,« se Rosenzopf popolnoma strinja s Shakespearom. Marjanov oder je trenutno v mestu Dubaj, ki je s približno 2,1 milijona prebivalcev največje mesto Združenih arabskih emiratov in je glavno mesto istoimenskega emirata Dubaj. Kakor pravi, je svojo vlogo našel bolj po naključju, že sedmo leto živi v mestu v bližnjem vzhodu in tam dela za avstrijsko podjetje DOKA.
S sestro Vereno in bratom Mathiasem je doraščal na kmetiji v Breški vasi pod Peco, leta 2008 je maturiral na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu. Med študijem industrijske logistike na montanistični univerzi v štajerskem Leobnu je že opravil petmesečno prakso pri DOKA v Dubaju, za katerega je po naključju izvedel na univerzitetni ekskurziji. Po zaključku študija se je v istem podjetju tudi zaposlil. Že januarja 2017 je odšel v Dubaj, zavedajoč se, da bo mesto v puščavi za več let postalo njegovo življenjsko središče.
DOKA je po vsem svetu znano podjetje, ki nudi opažne sisteme (Betonschalungen) za vsa področja gradnje. V Avstriji in nasplošno v Evropi so najbolj poznani po rumenih opažnih ploščah, v pliberški okolici jim po domače pravimo doka-plate. »Te vidimo tudi na pliberškem jormaku, tam pa so v uporabi kot tla raznih plesišč,« pove Marjan. V Dubaju je trenutno odgovoren za logistiko za regije Bližnji vzhod, Afriko, Azijo in Avstralijo: »Skupaj z mojim timom skrbimo za to, da so gradbišča v vseh državah teh regij vselej oskrbljena z dovolj materiala.« Tudi pri gradnji največje stavbe sveta, stolpa Burdž Kalifa (828 metrov) v Dubaju je sodelovalo podjetje DOKA. V teh sedmih letih, odkar je Marjan v Dubaju, je DOKA sodeloval pri številnih projektih, posebno omenja Hotel Atlantis The Royal. Ta stoji na po vsem svetu znanem umetnem otoku v obliki palme. DOKA pa ni le podjetje, ki daje na razpolago material, bolj pomembno je znanje in know-how njihovih sodelavcev, kako sploh realizirati gradnjo poslopij, ki so visoka več sto metrov.
rekordnih 50,8 °C
Kako si lahko predstavljamo življenje v Dubaju? Čez dan so temperature trenutno med 40 in 45 stopinj Celzija, bolj prijetni so meseci med novembrom in marcem, poletne dneve prebivalci po možnosti preživljajo v klimatiziranih prostorih. Marjan pravi, da se v Dubaju življenje na ulici zaradi visokih temperatur začne šele po sončnem zahodu. Restavracije so odprte do polnoči, veliko trgovin je odprtih 24 ur na dan in sedem dni v tednu. V Dubaju se je na začetku kar dobro znašel, navaditi se je moral na pogovorni jezik angleščino z najrazličnejšimi dialekti in akcenti. Arabščine se ni naučil, ker je v vsakdanu ne potrebuje. Življenje se pa že precej razlikuje od tega v Avstriji: »Čudno se mi je na primer zdelo, da moraš po ogledu stanovanja takoj privoliti, ali ga boš vzel ali ne, dan kasneje pa se lahko že vseliš.«
Pred pandemijo je spoznal svojo partnerico Kristine, skupaj živita v 40-nadstropnem nebotičniku s 1000 stanovalci. »Zraven je še en nebotičnik, v teh dveh stolpih živi skoraj toliko ljudi kot v celi bistriški občini,« ugotavlja Marjan, ki se vsak dan vozi v službo slabo uro z avtomobilom. 90 % prebivalcev mesta Dubaj je priseljencev, ki so tam le zaradi službe, državljanstva skoraj ni mogoče dobiti. Na svetu ni veliko krajev, kjer toliko ljudi iz različnih držav in različnih narodnosti živi in dela na kupu. »Moja partnerica je Filipinka, pred kratkim sva bila na kosilu pri prijateljih, ki prihajajo iz Kanade. V enem vikendu lahko v Dubaju skoraj pokriješ cel globus.« Država je sicer znana po megalomanskih stavbah in skoraj nepredstavljivem obilju, na drugi strani pa je v državi tudi veliko revnih zdomskih delavcev, ki delajo za minimalno plačo, in delavci nimajo posebnih pravic. Brezposelnih ni, imeti službo je prvi pogoj, da sploh dobiš daljšo vizo. V primeru, da službo izgubiš, moraš državo kmalu zapustiti. Marjan pravi, da se je z začetkom vojne v Ukrajini v Dubaj priselilo ogromno bogatih Rusov: »V Dubaju so dobrodošli, rekel bi, da tukaj pač denar ne smrdi.« Opaža, da so bolj premožni ljudje v Dubaju že precej razvajeni: »Vse si pustijo dostaviti domov, tudi če je trgovina v istem nebotičniku, kjer imajo stanovanje, si ljudje še liter mleka naročijo po telefonu in si ga dajo prinesti v stanovanje. To je že absurdno.«
Opozicija v absolutistični monarhiji Dubaj ne obstaja, v javnosti ni zaznati kritike proti vladajočemu »kralju« Muhammadu bin Raschid Al Maktumu, razlaga Marjan: »Kar vladar odloči, se naredi. Mislim pa tudi, da demokracija ne bi bila primeren politični sistem za ta del sveta. Dubajčani se prepustijo svojemu vladarju in se pač zanesejo nanj. Domačinom, ki bi lahko odločali o spremembi sistema, pa gre tako dobro, da jih to ne zanima.«
Denar je v državo prišel z odkritjem nafte v 60. letih prejšnjega stoletja, že nekaj let se Dubaj razvija v turistično mesto, letno ga obišče več kot 14 milijonov potnikov. Mesto je zelo varno, Marjanu še nikoli niso kaj ukradli, mizo v restavraciji si rezerviraš tako, da na njej pustiš svoj telefon, ključe avtomobila ali celo denarnico. Državna vera je islam, kljub temu je v mestu živo nočno življenje, tudi alkohola je na pretek. Marjan: »Mnogi tega ne vedo, a Dubaj je sin city, mesto greha srednjega vzhoda.«
Pa se na kratko vrnimo še k odru in igranju. Marjan je več let igral v gledališki skupini KPD Šmihel. Mu je to kdaj koristilo v življenju? »O tem sem prepričan, sploh če pomislim na javno nastopanje. Če mi je treba kaj predstaviti pred večjo skupino oz. če treniram nove sodelavce, se mi godi laže prav zaradi tega, ker sem nekaj let stal na šmihelskih odrskih deskah. Tudi ob tem, ko sva se z dedejem vozila po sejmih in prodajala klobase, sem se veliko naučil. V življenju te enostavno ne sme biti strah ali sram.«
In kaj poleg družine in prijateljev najbolj pogreša, če pomisli na domovino? »Svež, mrzel zrak, ki ga v Dubaju ni, domače klobase, špeh in pivo Gösser.« Na obisk domov pride do trikrat na leto, v sedmih letih je samo enkrat zamudil pliberški jormak: »Tam pač vedno srečaš stare znance.« Trenutno se Marjan in Kristine pripravljata na poroko, ki bo 9. septembra na gori svete Katarine v Šmihelu. Prvotno lokacijo sta morala zaradi pokvarjene žičnice na Peci prestaviti v dolino. Dolgoročno želita zapustiti Dubaj in se preseliti v Avstrijo. Marjana zelo veseli, da je bodoča žena Kristine vzljubila domači kraj pod Peco. »Bova videla, kdaj naju bo pot zapeljala spet nazaj v domovino.«
