S skoraj 100-odstotno verjetnostjo ste tudi vi že zaužili kruh, ki je bil narejen iz moke, zmlete v Kärntner Mühle v Vetrinju. Preberite prispevek in spoznajte novega vodjo tega mlina Daniela Opetnika in njegovo raznoliko in uspešno življenjsko pot.
Pred nedavnim smo na njegovem delovnem mestu v največjem mlinu Koroške obiskali Daniela Opetnika (31), ki prihaja iz Šmihela, živi in dela pa v Vetrinju. V mlinu družine Kropfitsch oz. v podjetju Kärntner Mühle je zaposlen od leta 2019, januarja 2022 pa je Daniel prevzel vodstvo mlina, ki je že od leta 1877 v lasti družine Kropfitsch. Odgovoren je za produkcijo in s tem tudi za 25 sodelavk in sodelavcev, ki so tam zaposleni. Letno zmeljejo približno 22.000 ton žita, na dan približno 65 ton, melje pa se 24 ur na dan in to brez pavze. Produkcija se zaustavi le za popravila ali vzdrževalna dela. Daniel pripoveduje, da 90 odstotkov vseh žit, torej pšenico, rž in piro, iz katerih v mlinu nastanejo razni tipi mok, kupujejo od kmetov iz Avstrije. Le majhen del, ki se uporablja v industriji, je iz sosednjih držav Evropske unije. V podjetju se zelo trudijo za povezanost z regionalnimi kmeti, zato že več let uspešno na trgu uveljavljajo moke znamke »Kärntner Korn« iz žita, ki je raslo in dozorelo zgolj na koroških poljih. V mlinu pa ne nastanejo le moke; s tako imenovanim strojem ekstrudorjem iz moke pripravljajo še tako imenovane crispe, ki so sestavina za žitne ploščice (Müsliriegel) ali koruzne kosmiče (Cornflakes). Podjetje upravlja še drugi mlin v kraju St. Peter am Ottersbach na Štajerskem, kjer samo meljejo ajdo in koruzo in so specializirani na brezglutenske izdelke.
Kako je Daniel prišel do dela v mlinu in kako to, da so mu lastniki mlina že pri 31 letih zaupali toliko odgovornosti in vodilno funkcijo v podjetju? Po končanem 5. razredu Slovenske gimnazije se je najprej s 16 leti odločil za vajeništvo. V pekarni Haimburger v Šmihelu se je izučil za peka. »Zanimalo me je, kako nastanejo živila, fasciniralo me je, koliko različnih stvari lahko nastane iz moke,« o tem času pripoveduje Daniel. Delo je bilo naporno, po končanem vajeništvu se je delovni dan v pekarni začel zanj že ob enih ponoči in je trajal do pol enajstih dopoldne, delali pa so šest dni v tednu: »Bilo je zanimivo, a življenjska kvaliteta je zaradi delovnih časov precej trpela.« Zaradi tega se po opravljeni civilni službi ni vrnil nazaj v poklic. Tedaj je v sebi začutil željo, da bi rad delal na prostem, v naravi, nekaj povsem drugačnega kot iz dneva v dan podobno delo na vedno istem mestu v pekarni. Sorodnikom je včasih pomagal pri delu v gozdu, bilo mu je všeč in zato se je leta 2012 zaposlil kot gozdni delavec in nato nekaj let delal na tem področju. V tem času je v Osojah opravil izobrazbo za varnostni organ za gozd in med drugim delal pri koroškem društvu za zaščito gozdov. Nekaj let je bil zaposlen pri podjetju, kjer so vzdrževali in kosili travo okoli železniških tirov in odstranjevali drevesa, ki so ogrožala žice elektrificiranih železnic.
Kljub delu v naravi Daniel ni izgubil zanimanja za živila, za domače je vedno rad spekel kak kruh ali kakšno pecivo. V kleti hiše svojih staršev Jurija in Kriste Opetnik je začel z varjenjem svetlega in temnega piva, ki ga je ob priložnostih poklanjal zelo hvaležnim prijateljem in družinskim članom. »Tedaj sem si mislil, zdaj sem še mlad, bom pa še kaj drugega poskusil, da se kasneje ne bom jezil, zakaj si nisem upal,« se spominja Daniel. Službo je opustil, zaprosil je za izobraževalno karenco in v enem letu nadoknadil maturo. Na spletu je našel prosto delovno mesto v vetrinjskem mlinu in se prijavil. Zastavil si je jasne smernice za naprej: vajeništvo mlinarja v Vetrinju ali študij živilske tehnologije. Ker je takoj dobil mesto v mlinu, se je odločil za prvo pot in tega nikoli ni obžaloval, delo je takoj vzljubil, zanj je to bila prava stvar. Vajeništvo »Verfahrenstechniker für die Getreidewirtschaft« je zaključil že v poldrugem letu. Kaj dela v svojem poklicnem vsakdanu? Najpomembneje je, da imaš dober občutek za živila, pri tem so važni človeški čuti, vonj, okus in dotik. Veliko časa gre za nastavljanje in upravljanje strojev in ogromnega, osem nadstropij visokega mlina, ki melje že več kot 50 let in je bil stalno moderniziran.
Največ časa pa Daniel trenutno kot vodja podjetja preživi v pisarni z menedžmentom, med najinim pogovorom je vedno spet pogledal na zaslon računalnika, kjer ima v živo vpogled v notranjost mlina in preverja, če vse funkcionira. Tudi znanje slovenščine mu zelo koristi, predvsem pri komunikaciji s sodelavci in ker kot mlin veliko produktov prodajajo v Slovenijo in v druge nekdanje države Jugoslavije. »Kot vodji podjetja so mi zelo pomembni spoštljivi medsebojni odnosi, s sodelavci se vedno pogovarjam na istem nivoju in mnenja sem, da so dobri odnosi med kolegi tudi recept za uspeh. Ljudje se lahko zanesejo name, zato vem, da se lahko tudi zanesem nanje,« pravi Daniel.
Za seboj ima precej naporno, a uspešno leto. V Welsu je opravil mojstrska izpita za mlinarja in peka, poleg tega pa še podjetniški izpit in dovoljenje, da zdaj lahko tudi sam izobražuje vajence. Trdo delo, tedensko 45 ur šolanja in učenje ob vikendih se je splačalo, vse izpite je opravil z odliko. Kot pravi, je »včasih že bilo malo utrudljivo, a ko je bilo junija vse končano, sem si oddahnil in bil vesel«. Hvaležen je lastniku mlina Kropfitsch, ki mu je vso to izobrazbo omogočil in financiral. Izobrazbo za pekovskega mojstra je dodal še prostovoljno, »ker sem hotel videti, česa sem zmožen«.
Tudi v prihodnje se Daniel želi izobraževati naprej, branža živil in tehnika se stalno in zelo hitro spreminjata, treba je ostati na tekočem. Pri 31 letih je prehodil že raznoliko poklicno pot in si zgradil uspešno kariero. Kaj mu je pomembno poleg poklica, dela in izobraževanja?
»Pomembno je imeti konjička, da lahko malo odklopiš od dela,« odgovarja Daniel. Zanj sta to kolesarjenje in gorsko pohodništvo. Kaj mu je v življenju važno? »Da kljub dobri izobrazbi ali poziciji v poklicu kot človek ostaneš na tleh, da ostaneš, kakršen si, tudi do kolegov.« O sebi pravi, da je odprt človek, rad bi še kam potoval in spoznal druge kulture. Za svojo bodočnost si najbolj želi, da bi si ustvaril lasten dom in družino.«
