SPD Edinost, prireditelj Svaveje ute na jormaku, se je odločilo za hvalevredno akcijo dvojezičnih lectovih src za žrtve poplav. Srčke bo spekla Rosina »Zuckerrosi« Glawar.
Pred kratkim je Gottfried Stöck zaprl legendarno slašiščarno, ki je že v monarhiji nudila tudi na pliberškem jormaku lect in druge sladke dobrote. Bati se je bilo, da iz pliberške občine teh dobrot ne bo več, temveč samo še od drugod, vsekakor ne iz kraja, v katerem se obhaja največji ljudski praznik južne Koroške. Na srečo pa je bojazen odveč. Stöcklovo pekarno (Backstube) je najela Rosina Glawar (47) iz Libuč, žena Gottfrieda Glawarja, ki je pred kratkim napovedal ukinitev produkcije parketov v Zgornjih Libučah.
V Libučah ima ima Rosi Glawar lastno pekarno. V Stöcklovi pekarni peče samo lect – med tistimi, ki se zelo veselijo odličnih lectovih srčkov iz rok Rosine Glawar, pa je tudi pliberško Slovensko prosvetno društvo (SPD) Edinost. Kot vemo, je društvo na jormaku že skoraj 50 let zastopano s Svavejo uto. Za letošnji jormak so se domislili, da bodo prvič ponudili srca z dvojezičnimi napisi. Tej odločitvi je botrovala tudi ugotovitev, da v pliberškem 5. letnem času že vrsto let ni več src s slovenskimi sporočili. In tako so se odločili, da naročijo pri Rosini Glawar dvojezične srčke, ki jih bodo prodajali v Svaveji uti. Še posebej pa je hvalevredno, da se je društvo SPD Edinost odločilo nameniti izkupiček žrtvam nedavnih hudih poplav.
Rosina Glawar, mati treh otrok, izhaja iz Dobja pri Velikovcu in je obiskovala nekdanjo gospodinjsko šolo v Dobrli vasi, kjer danes kraljuje CAMPUS ADFONTES. Leta 1985 se je pri velikovškem podjetju Zechner izučila za slaščičarko, leta 2019 pa je napravila mojstrski izpit in je takoj v Zgornjih Libučah (»Zuckerrosi«, Mießbergstraße 24) kot samostojna podjetnica začela z lastno pekarno in postala na začetku znana predvsem po svojih odličnih tortah. Prej je delala v podjetju svojega moža Gottfrieda, s katerim se je poročila leta 1985. Na vprašanje, kdaj in kje sta se spoznala, je v pogovoru z Novicami odgovorila: »Spoznala sem ga na svojem domu, ko me je obiskal z eno od mojih šolskih kolegic v Dobrli vasi. Pri drugem srečanju, takrat sem bila mlada šele 16 let, mi je rekel, da bi me nekoč rad oženil. Trajalo je dve leti in pol, ko sem pristala na njegovo željo. Bil je pač zelo trdovraten.«
Na vprašanje, kaj jo je motiviralo za poklic slaščičarke, je bil odgovor »Zuckerrosi« zelo jasen in odločen: »Moj poklic je zelo kreativen. Lahko uresničiš svoje ideje in vidiš, kaj si ustvaril. Še ko sem delala v pisarni, sem rada osrečila ljudi s svojim pecivom.« Danes ima celo vrsto privatnih strank, ki prihajajo mdr. iz cele Podjune pa tudi iz Vrbe in Celovca in radi naročajo ob ohcetih, krstih in okroglih osebnih jubilejih. Ima dve sodelavki, v jormaškem obdobju dela po 16 ur na dan, na jormaku pa bo zastopana z dvema stojnicama. Prav tako so njene stranke razna podjetja – med njimi Zadruga in Pazzo v Pliberku ter trgovina »Gšeft« v Šmihelu. Sicer pa ne peče samo dobrih tort, lecta in drugih sladkarij. »Še posebej rada,« pripoveduje Rosina, »se posvetim slaščičarskim izdelkom, ki so izven norme,« npr. ko naredi vespo (slika) ali »kišto« piva, ki so enkratna poslastica. Skratka: Rosi Glawar je s svojimi sladkarijami prisotna v vseh pliberških letnih časih, ne samo v petem.
