Letošnjo jesen je več ljudskih šol dobilo novo vodstvo. Pogovarjali smo se s Simonom Sadjakom, ki vodi Ljudsko šolo Šentprimož. Z velikim elanom je začel z delom, ki se nadaljuje kljub strogemu lockdownu.

Gospod Sadjak, kako ste se odločili za učiteljski poklic?

Simon Sadjak: Delo z otroki me je vedno veselilo, izbira učiteljskega poklica pa je bila bolj naključna. Igral sem nogomet pri Slovenskem atletskem klubu, kjer so nas spremljali tudi učitelji oz. ravnatelji. Pod tem vplivom se nas je več nogometašev odločilo za izobrazbo na tedanji Pedagoški akademiji.

Kako dolgo že poučujete v LŠ Šentprimož?

V naši šoli poučujem od vsega začetka, torej več kot dvajset let, vodstvo šole pa sem prevzel letos, potem ko se je gospa Anna Srienc poslovila v zaslužen pokoj.

Ste že dlje časa imeli željo postati ravnatelj? 

Naša šola mi je res pri srcu, zato sem se odločil, da bom prevzel naloge provizoričnega vodja. Zadnja leta sem bil zastopnik ravnateljice, tako da sem imel vpogled v vodstvo šole. Sicer pa vsako leto prihajajo novi izzivi in najhitreje se učiš kar pri delu samem. V veliko pomoč mi je moj učiteljski zbor, podpirajo me tudi ravnateljice in ravnatelji iz sosednjih šol, seveda pa tudi koroška Šolska direkcija.

Koliko otrok obiskuje vašo šolo?

Ljudsko šolo Šentprimož obiskuje 46 otrok, od tega jih je kar 29 prijavljenih k dvojezičnemu pouku.

V vseh razredih imamo timsko učiteljico, v enem razredu pa sta celo dve šolski stopnji, torej imamo oddelčni pouk, kar je velik izziv za celoten tim. Poudariti pa moram, da imam odličen tim, ki se zelo zavzema za kvaliteto poučevanja, tudi v heterogenih situacijah. Nekateri otroci prihajajo v šolo z zelo dobrim znanjem slovenščine, drugi imajo šibkejše jezikovno znanje, vse več pa je otrok, ki se šele v ljudski šoli začnejo učiti slovensko. Pouk je treba pripraviti po različnih stopnjah v zadovoljstvo vseh. 

Kako poteka pouk v času lockdowna?

Več kot polovica otrok tudi v tej fazi obiskuje šolo. Nekaj otrok je v karanteni, le malo pa jih je prostovoljno doma. Za otroke, ki ne prihajajo v šolo, smo pripravili učne pakete za ves teden, tako da lahko doma samostojno ali ob pomoči staršev obdelajo isto snov, kot če bi bili v šoli.

Katero področje vašega dela je največji izziv za vas osebno?

Trenutno je seveda največji izziv pandemija, to je zdaj glavna tema: Kako urediti pouk, da bo vsem v zadovoljstvo, staršem in učiteljicam? Sicer pa je še več pomembnih tem, npr. kar se tiče poučevanja jezikov in razvoja šole nasploh.

Nove naloge zame pomenijo nov začetek dela v šoli. Ker smo majhna šola, še vedno poučujem, ob tem pa zdaj še vodim šolo. To zame pomeni kar veliko intenzivnega dela, ampak odločitve ne obžalujem, saj me delo zelo veseli. Ko bo pandemija minila, se bomo lahko še bolj osredotočili na načrte za prihodnost. Že zdaj lahko povem, da želimo z učenci in učiteljicami razviti težišče digitalizacije. Seveda se bomo še naprej trudili za kvalitetno delo z otroki ter za slišno in vidno dvojezičnost. Dobro smo povezani z vaško faro, z vrtcem in s kulturnimi ustanovami, tako da je dvojezičnost vidna tudi navzven.