Rad ima glasbo, šport in slovenski jezik, zato je postal učitelj

Edi Oraže:  O, to je že daleč nazaj. Najprej sem bil na trgovski akademiji, ki je bila takrat samo nemška (HAK), potem pa sem ubral drugo pot. Rad sem imel zborovsko delo z mladimi, saj sem v Borovljah od mame prevzel mladinski zbor, pa tudi na Rebrci sem vrsto let sodeloval kot glasbenik. V profilu ljudskošolskega učitelja sem našel več področij, ki mi zelo ustrezajo: glasbo, šport, seveda pa tudi jezik.

Kot mlad učitelj potrebuješ nekaj let, da se v svojem poklicu zares znajdeš. Morda si na začetku bolj strog kot pozneje, ko že imaš več pregleda nad svojim delovnim področjem. Predvsem na področju dela s starši se moraš veliko naučiti. Na začetku zagotovo doživiš tudi kakšna razočaranja. Ko si bolj izkušen in suveren, pa pogledaš nazaj in ugotoviš, da bi nekatere stvari lahko naredil drugače. Pomembne so izkušnje, zato skušamo mlade kolege dobro vpeljati v praktično delo. Kdor ima občutek za otroke in jih natančno opazuje, bo verjetno dober učitelj. Seveda je tudi izobrazba zelo pomembna. Če gledam z vidika glasbenika, opažam, da je tisti, ki obvlada svoj instrument, z očmi in s pozornostjo vedno pri učencih. Podobna situcija je pri jeziku: če učitelj ni dobro usposobljen, učenci to hitro opazijo, tako da imajo učitelji kar dosti dela z jezikovno prakso. Zato mislim, da bi morali pospeševati sodelovanje s Slovenijo. 

V kolegiju govorimo slovensko. Seveda vključujemo tudi tiste kolegice oz. kolege, ki slovenščine ne znajo, ampak načeloma se pogovarjamo slovensko. Velikokrat tudi v dialektu, kar mi je všeč, saj je to del naše identitete.

To je zelo zanimivo. Opazili smo, da nekateri dvojezični otroci odgovarjajo v slovenščini, če jih nagovorimo v dialektu, ki ga seveda želimo ohraniti. Če pa jih nagovorimo v standardni slovenščini, ki je otrokom spočetka tuja, otroci večkrat preklopijo v nemščino. 

Zdi se mi, da naši otroci znajo bolje slovensko kot takrat, ko sem prišel na šolo (leta 2003). Imamo otroke, ki prihajajo iz Slovenije, in otroke, ki jezikovno predznanje prinesejo iz vrtca. Če imajo v vrtcu dvojezičen model in so otroci veliko v stiku s slovenščino, se to opazi pri jezikovnem delu v šoli. Takšni otroci se slovensko lahko naučijo, četudi njihovi starši jezika ne obvladajo. Na naši šoli imamo model tedenske menjave jezika, kar pomeni, da se vsa šola brez izjem za več dni potopi v en jezik. 

Mislim, da so tisti mladi, ki se zavedajo svojih korenin, bolj samozavestni, kot smo bili mi nekoč. Zdaj se kar postavijo in povedo, da so Slovenci. Tudi mi smo se postavili zase, vendar se mi zdi, da smo to delali bolj »previdno«. Seveda tudi mlajši otroci začutijo, kakšen je odnos javnosti do slovenščine. Če je pozitiven, se laže oz. raje učijo. 

Zavedamo se, da v našo šolo prihajajo otroci staršev, ki so slovenščini naklonjeni. Starši lahko svoje teme posredujejo učiteljicam ali ravnateljstvu, potem pa to obravnavamo v timskih pogovorih ali na konferencah, kjer sta prisotna učitelja, ki razred poučujeta (en učitelj poučuje razred v slovenskem, drugi pa v nemškem tednu), pa tudi tisti pedagogi, ki so v razredu le za nekaj ur. Tako dobimo objektivno sliko in šele nato pride do skupne odločitve oz. rešitve. Trudimo se za dobro komunikacijo in večina staršev je z našim sistemom zadovoljna, zato imamo veliko skupnih projektov, pa tudi naše društvo staršev nas dobro podpira. 

S sosednjo ljudsko šolo imamo več skupnih tem: knjižnico, instrumente, telovadnico ... Vrt pa si delimo še s sosednjo srednjo šolo. Potrebna je dobra koordinacija, vendar naša šola v tem sodelovanju zagotovo profitira. Ravnatelji se dobro razumemo in si tudi priskočimo na pomoč.

Poleg obeh deželnih jezikov stojijo pri nas v ospredju glasba, šport in branje. Veselimo se glasbenih uspehov, kot je bilo npr. nedavno odlikovanje na deželnem zborovskem tekmovanju, saj znata ambiciozna zborovodja Veronika Stern in Christian Wrulich vedno znova otroke navdušiti za petje. Kar se tiče športa, dobro sodelujemo s Slovensko športno zvezo in z društvom KRONA, tako da imamo eno tedensko uro športa kar v slovenščini. Posebej se posvečamo še branju v obeh jezikih, zato v goste vabimo avtorje, kooperiramo z Musilovim inštitutom, sodelujemo pri Bralni znački itd. Tudi čezmejne kooperacije – predvsem s šolami iz Slovenije – so nam v smislu širjenja obzorja zelo pri srcu (trenutno izvajamo ERASMUS-projekt s tematiko »Pripovedke iz Slovenije in Avstrije«). Na vseh teh področjih imamo dobro usposobljen tim, tako da mislim, da smo na dobri poti.

Na naši šoli se ne bo veliko spremenilo, ker zakonska določila s tedensko menjavo že vrsto let uresničujemo. Mislim pa, da bo novi učni načrt v nekaterih šolah prinesel spremembe, ko bo šlo za njegovo praktično realizacijo.