Edi Oraže si je že pred leti ustvaril ime kot glasbenik, zborovodja in komponist. Vendar glasba ni edino področje njegovega delovanja: že skoraj trideset let se predaja učiteljevanju, na svoji poklicni poti pa je prevzel tudi naloge ljudskošolskega ravnatelja. O poklicnem delu smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Kako ste prišli do svojega poklica? 

Edi Oraže:  O, to je že daleč nazaj. Najprej sem bil na trgovski akademiji, ki je bila takrat samo nemška (HAK), potem pa sem ubral drugo pot. Rad sem imel zborovsko delo z mladimi, saj sem v Borovljah od mame prevzel mladinski zbor, pa tudi na Rebrci sem vrsto let sodeloval kot glasbenik. V profilu ljudskošolskega učitelja sem našel več področij, ki mi zelo ustrezajo: glasbo, šport, seveda pa tudi jezik.

Zdaj ste v učiteljskem poklicu že skoraj 30 let. Ste v tem času doživeli tudi razočaranja?

Kot mlad učitelj potrebuješ nekaj let, da se v svojem poklicu zares znajdeš. Morda si na začetku bolj strog kot pozneje, ko že imaš več pregleda nad svojim delovnim področjem. Predvsem na področju dela s starši se moraš veliko naučiti. Na začetku zagotovo doživiš tudi kakšna razočaranja. Ko si bolj izkušen in suveren, pa pogledaš nazaj in ugotoviš, da bi nekatere stvari lahko naredil drugače. Pomembne so izkušnje, zato skušamo mlade kolege dobro vpeljati v praktično delo. Kdor ima občutek za otroke in jih natančno opazuje, bo verjetno dober učitelj. Seveda je tudi izobrazba zelo pomembna. Če gledam z vidika glasbenika, opažam, da je tisti, ki obvlada svoj instrument, z očmi in s pozornostjo vedno pri učencih. Podobna situcija je pri jeziku: če učitelj ni dobro usposobljen, učenci to hitro opazijo, tako da imajo učitelji kar dosti dela z jezikovno prakso. Zato mislim, da bi morali pospeševati sodelovanje s Slovenijo. 

Kateri jezik je v rabi v vašem učiteljskem zboru?

V kolegiju govorimo slovensko. Seveda vključujemo tudi tiste kolegice oz. kolege, ki slovenščine ne znajo, ampak načeloma se pogovarjamo slovensko. Velikokrat tudi v dialektu, kar mi je všeč, saj je to del naše identitete.

Kako pa dvojezični otroci koroških Slovencev reagirajo na dialekt v šoli?

To je zelo zanimivo. Opazili smo, da nekateri dvojezični otroci odgovarjajo v slovenščini, če jih nagovorimo v dialektu, ki ga seveda želimo ohraniti. Če pa jih nagovorimo v standardni slovenščini, ki je otrokom spočetka tuja, otroci večkrat preklopijo v nemščino. 

Kako bi ocenili razvoj jezikovnega znanja na vaši šoli?

Zdi se mi, da naši otroci znajo bolje slovensko kot takrat, ko sem prišel na šolo (leta 2003). Imamo otroke, ki prihajajo iz Slovenije, in otroke, ki jezikovno predznanje prinesejo iz vrtca. Če imajo v vrtcu dvojezičen model in so otroci veliko v stiku s slovenščino, se to opazi pri jezikovnem delu v šoli. Takšni otroci se slovensko lahko naučijo, četudi njihovi starši jezika ne obvladajo. Na naši šoli imamo model tedenske menjave jezika, kar pomeni, da se vsa šola brez izjem za več dni potopi v en jezik. 

Kako pa vidite razvoj jezikovne samozavesti pri otrocih oz. pri mladih Korošcih?

Mislim, da so tisti mladi, ki se zavedajo svojih korenin, bolj samozavestni, kot smo bili mi nekoč. Zdaj se kar postavijo in povedo, da so Slovenci. Tudi mi smo se postavili zase, vendar se mi zdi, da smo to delali bolj »previdno«. Seveda tudi mlajši otroci začutijo, kakšen je odnos javnosti do slovenščine. Če je pozitiven, se laže oz. raje učijo. 

Kako sodelujete s starši?

Zavedamo se, da v našo šolo prihajajo otroci staršev, ki so slovenščini naklonjeni. Starši lahko svoje teme posredujejo učiteljicam ali ravnateljstvu, potem pa to obravnavamo v timskih pogovorih ali na konferencah, kjer sta prisotna učitelja, ki razred poučujeta (en učitelj poučuje razred v slovenskem, drugi pa v nemškem tednu), pa tudi tisti pedagogi, ki so v razredu le za nekaj ur. Tako dobimo objektivno sliko in šele nato pride do skupne odločitve oz. rešitve. Trudimo se za dobro komunikacijo in večina staršev je z našim sistemom zadovoljna, zato imamo veliko skupnih projektov, pa tudi naše društvo staršev nas dobro podpira. 

Šolsko poslopje si delite z nemško enojezično ljudsko šolo. Kakšne izkušnje imate?

S sosednjo ljudsko šolo imamo več skupnih tem: knjižnico, instrumente, telovadnico … Vrt pa si delimo še s sosednjo srednjo šolo. Potrebna je dobra koordinacija, vendar naša šola v tem sodelovanju zagotovo profitira. Ravnatelji se dobro razumemo in si tudi priskočimo na pomoč.

Katerim temam se v Ljudski šoli 24 posebej posvečate?

Poleg obeh deželnih jezikov stojijo pri nas v ospredju glasba, šport in branje. Veselimo se glasbenih uspehov, kot je bilo npr. nedavno odlikovanje na deželnem zborovskem tekmovanju, saj znata ambiciozna zborovodja Veronika Stern in Christian Wrulich vedno znova otroke navdušiti za petje. Kar se tiče športa, dobro sodelujemo s Slovensko športno zvezo in z društvom KRONA, tako da imamo eno tedensko uro športa kar v slovenščini. Posebej se posvečamo še branju v obeh jezikih, zato v goste vabimo avtorje, kooperiramo z Musilovim inštitutom, sodelujemo pri Bralni znački itd. Tudi čezmejne kooperacije – predvsem s šolami iz Slovenije – so nam v smislu širjenja obzorja zelo pri srcu (trenutno izvajamo ERASMUS-projekt s tematiko »Pripovedke iz Slovenije in Avstrije«). Na vseh teh področjih imamo dobro usposobljen tim, tako da mislim, da smo na dobri poti.

Kako na vaši šoli ocenjujete novi učni načrt?

Na naši šoli se ne bo veliko spremenilo, ker zakonska določila s tedensko menjavo že vrsto let uresničujemo. Mislim pa, da bo novi učni načrt v nekaterih šolah prinesel spremembe, ko bo šlo za njegovo praktično realizacijo.