Prvega oktobra se je na avstrijskih univerzah začel nov semester – sicer z nekaterimi spremembami za omejitev okužb z nam zdaj že dobro znanim virusom SARS-CoV-2, vendar – vsaj zaenkrat – spet v živo. Da bi pouk v živo ohranili čim dlje, se Univerza v Celovcu ravna po aktualni barvi korona semaforja za okraj Celovec mesto, a je že ob zeleni barvi sprejela obsežnejše varnostne ukrepe, kot sta med drugim obvezno nošenje zaščitnih mask v vseh prostorih univerze (razen v pisarnah in med izpiti) ter omejeno število študentk in študentov med poukom v živo glede na velikost učilnice. O aktualni situaciji univerza študentke in študente ter seveda vse druge zainteresirane obvešča na spletni strani www.aau.at/corona. Prej omenjeni ukrepi so se zaostrili 3. novembra, ko se je pouk spet preselil v digitalni svet.

Ko govorimo o pouku na daljavo, je morda čas, da pregledamo dogodke prejšnjega poletnega semestra: Kako so ta čas doživeli študentje? S katerimi težavami so se soočali predavateljice in predavatelji ter kako so jih poskušali rešiti? Kaj se lahko iz te situacije naučimo? In najpomembneje: Ali je bilo res vse samo slabo ali pa je morda vodilo tudi k nekaterim spremembam, ki so bile že dolgo potrebne? Da bi si ustvarila sliko o tem, sem govorila z nekaterimi predavateljicami in predavatelji ter študentkami in študenti Inštituta za slavistiko. A začnimo na začetku …

Z uradnim »lockdownom« 16. marca so tudi univerze zaprle svoja vrata. Pouk naj bi nedoločen čas potekal samo v digitalni obliki. Ker so se ukrepi napovedali tik pred uveljavitvijo, ni bilo prav veliko časa za pripravo potrebnih prilagoditev. Univerza je seveda takoj izdala splošna navodila in priporočila, a konkretno izpeljavo pouka je v večji meri prepustila posameznim predavateljicam in predavateljem. Za slednje je to po eni strani pomenilo več »tuhtanja« glede izbire spletnega orodja in posledično načina poučevanja, po drugi strani pa so se na ta način lahko bolje prilagodili potrebam študentk in študentov. 

Nataša Hribar, lektorica za slovenščino, se je na primer povezala s Centrom za slovenščino kot drugi ali tuji jezik v Ljubljani, ki je s spletnim poučevanjem začel že približno teden dni prej, in pri odločitvi o izbiri spletne aplikacije za poučevanje upoštevala tudi njihove izkušnje. Poleg poučevanja prek videokonference je veliko delala tudi s spletno platformo Moodle. Pravi, da je prilagoditev učnega gradiva za spletni pouk sicer na začetku zahtevala ogromen vložek časa, a se je izplačalo, saj so s študenti snov predelali skoraj tako dobro kot med poukom v živo. Ob tem ponosno pripoveduje o rezultatih izpitov, ki so bili v tem poletnem semestru celo boljši kot v prejšnjih letih: »Videlo se je, da so študentje čas res izkoristili za to, da bi se s snovjo za študij dobro seznanili.« Glede na to, da naj bi se študentje med njenim poukom naučili slovenski jezik tako v teoriji kot v praksi, pa vseeno dodaja, da »žal prek teh orodij ni bilo toliko možnosti za govorne vaje«.

Druge predavateljice in predavatelji so se, da bi študentom zagotovili čim lažjo in uspešnejšo izpeljavo pouka, o izbiri spletnih orodij posvetovali z raznimi strokovnjakih, nekateri so izbiro prepustili Centralni službi za informatiko univerze. Tisti, ki se v digitalnem svetu niso počutili »domače«, so se odločili za še bolj oseben pristop: študentkam in študentom so snov razlagali – in to vsakemu posebej – po telefonu. 

Večina predmetov je tudi v »digitalnem semestru« potekala ob enakem času, kot bi potekali v živo, zato da bi študentke in študenti, pa tudi profesorice in profesorji ohranili občutek »rednega poteka«. V posameznih primerih so se predavatelji s študenti – spet prilagojeno njihovim potrebam – dogovorili za redkejša oz. dodatna digitalna srečanja. Peter Svetina, profesor za slovensko in hrvaško književnost, tako pripoveduje, da sta enega njegovih predmetov obiskovali dve študentki, obe mami, zaradi česar se je odločil za individualne termine z vsako posebej. Pri nekem drugem predmetu, h kateremu je bila vpisana samo ena študentka, pa sta se na njeno željo dogovorila, da bosta termine preložila na čas med počitnicami.

Kako pa so profesorice in profesorji oblikovali svoje dejavnosti izven učilnice? Ne smemo pozabiti, da je poučevanje samo en, četudi precejšen del predavateljskega poklica; drugi del se odvija za knjigami in računalniki, pa tudi na nacionalnih in mednarodnih strokovnih konferencah. Ali je bilo torej raziskovalno delo v teh okoliščinah sploh mogoče? Veliko strokovnih posvetov je bilo seveda odpovedanih, le nekaj jih je bilo izvedenih digitalno. Na ta način se je na primer Ursula Doleschal, profesorica za jezikoslovje, poleti iz lastnega doma udeležila delavnice o uvedbi dvojezičnega pouka v Ukrajini, ki bi se v običajnih okoliščinah odvijala v Kijevu. Svojo izkušnjo je povzela takole: »Seveda sem na ta način prihranila veliko časa, ki bi ga sicer porabila za potovanje, a s strokovnega vidika moram priznati, da nikakor ni enako kot v živo. Čeprav je bila delavnica zelo informativna, se ljudje razprav niso udeležili v enakem obsegu, manjkala je tudi neformalna izmenjava informacij s kolegicami in kolegi med odmori.« 

O povsem drugačne vrste priložnosti, ki se je naključno porodila zaradi karantene, pripoveduje Peter Svetina: »Ker se pač nikamor ni šlo, me je sedem let stara nečakinja prosila, ali bi ji lahko vsak zvečer prebral eno pravljico. Rekel sem si: če bom pravljico že bral, potem jo bom pa kar sam napisal. Tako sem štirideset dni pisal pravljice in istočasno že delal refleksijo o pisanju. Tako da sem skupaj z besedili iz tega pripravil ogrodje za učbenik za kreativno pisanje. Tega pisanja pravljic se po mojem brez karantene verjetno nikoli ne bi lotil.« 

Vtisi študentk in študentov

Potem ko sem se pogovarjala s profesorji, sem že radovedna pričakovala »drugo stran«, torej vtise študentk in študentov. Ti so sicer večinoma imeli podobno mnenje, so se pa ta nekoliko razlikovala glede na letnik oz. stopnjo študija. Medtem ko je bilo študentom višjih semestrov zelo všeč, da so lahko več delali sami, je študentki prvega semestra ravno to povzročalo težave. Zdelo se ji je, da so nekateri profesorji pozabili, da imajo študentje poleg njihovega tudi – in ravno na začetku kar veliko – druge predmete, zaradi česar je skoraj vsak dan od jutra do večera tičala za knjigami in nalogami. »To sicer ne bi bilo tako hudo,« pravi, če ji zaradi posameznih predmetov ne bi bilo treba skrajšati učnega časa pri drugih, kar seveda ni bilo najbolj smiselno. Poleg višje stopnje samodiscipline, ki »je bila pač potrebna«, ji je semester dodatno otežilo dejstvo, da v dveh tednih »navadnega« pouka na začetku semestra še ni mogla dobro spoznati svojih sošolk in sošolcev s fakultete. Če odmisli preobsežne domače naloge, je vsakega predavatelja slavistike izredno pohvalila, predvsem glede na to, koliko so se trudili ponuditi primeren pouk in dodatna učna gradiva, podrobne povratne informacije o domačih nalogah, prezentacije z vzporedno posnetimi razlagami ali na splošno zvočne posnetke, ki so jih študentje lahko sami vedno znova poslušali. Kljub vsemu potrebnemu naporu si lahko predstavlja, da bodo nekateri predmeti z omejenim številom udeležencev tudi v prihodnje potekali digitalno, vendar se za zdaj veseli, da univerzo spet lahko obiskuje v živo. 

Takih in podobnih težav študentke in študentje višjih letnikov, ki po eni strani že dobro poznajo predavatelje in potek njihovih predmetov ter so po drugi strani tudi med sabo že vzpostavili dobre stike, niso imeli. Ti celo bolj hvalijo predmete, pri katerih so snov lahko usvajali večinoma sami: »Profesoricanam je dala skripto in nato vsak teden na Moodle naložila zvočni posnetek z razlagami. To skripto je naredila res dobro, tako da potem skupaj z njeno razlago ni bilo težko razumeti.« Glede na to, da je veliko študentov s podeželja oz. iz krajev izven Celovca, jim je bilo veliko prijetneje, da so si čas lahko razporedili, kakor jim je bilo najlažje. Če pa česa res niso razumeli, so se z vprašanji kadar koli lahko obrnili na predavatelje – po elektronski pošti ali včasih celo v posebni skupini na Whatsappu. Neka študentka dodatno poudarja, da so se zaradi manjših skupin na slavistiki tudi preko spletnih orodij lahko pogovarjali in razpravljali skoraj kot v živo. Valentino, zdaj študentko drugega letnika, ja njena želja po znanju gnala še dlje in tako se je po koncu pouka na univerzi odločila še za obisk »digitalne poletne šole slovenskega jezika«, Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Pravi, da je bila tudi to zanjo zelo dobrodošla izkušnja, saj je bil seminar na daljavo »super organiziran. Dopoldne smo imeli jezikovni pouk, popoldne so bila predavanja. Med drugim smo imeli fonetiko, komunikacijo, pa tudi različne razprave,« dodaja. 

Ob teh precej pozitivnih odzivih skoraj preseneča, da pouka v živo kljub vsemu nihče ne bi hotel popolnoma nadomestiti s poukom prek spleta. Mnogi bi bili sicer veseli »miksa« oz. »nekakšnega hibridnega načina, da ne bi bilo treba priti za vsako malenkost na univerzo«, vendar se vsi vprašani strinjajo, da je ravno osebni stik – tako s profesorji kot tudi s kolegi – izredno pomemben dejavnik, ki se ga za nič na svetu ne sme zanemariti. 

Kaj smo se torej iz nove situacije naučili? Pouka v živo se sicer ne da nadomestiti, a z različnimi digitalnimi sredstvi ga lahko dobro nadgrajujemo! S tem študentkam in študentom ne ponujamo samo več svobode, temveč – kot kaže – tudi bolj učinkovite okoliščine za učenje. Čeprav bomo zagotovo vsi veseli, ko bo ta posebni čas mimo, smo lahko hvaležni, da nas je prisilil tudi k drugačnemu razmišljanju, zunaj ustaljenih okvirov, ter nas tako pripeljal v novo, sodobnejšo dobo poučevanja in učenja.

O aktualnem razvoju situacije, prilagojenem najnovejšim ukrepom vlade, se lahko informirate na spletni strani: www.aau.at/corona.