Leta 2009 se je Andrej zadnjič udeležil tradicionalnega srečanja pisateljev na Obirskem, ki jih je nekoč sokrojil z Valentinom Polanškom. Leta 2012, 7. novembra, pa je za mnoge nepričakovano, v vsakem primeru pa veliko prezgodaj za vedno odložil pisateljsko pero, je, kot so pisale Novice v osmrtnici, za vedno »utihnila njegova pesniška piščal«, se je njegova ustvarjalna pot iztekla v 76. letu starosti.

Andrej Kokot se je rodil 23. novembra 1936 v Zgornji vasi na Kostanjah. Aprila 1942 je bil kot otrok pregnan v nemške kacete, kjer so nacisti umorili tudi njegovega brata Jožeka. Tega Andrej Kokot ni mogel resnično preboleti do konca svojega življenja. Po bridki izkušnji v pregnanstvu ter vrnitvi na Koroško se je sprva izšolal v nekdanji slovenski kmetijski šoli v Podravljah, bol te bridke zgodovinske usode pa je, kot je ob njegovi smrti zapisala Slovenska prosvetna zveza (SPZ), »prebolel s tankočutnostjo svoje poezije«.

Mnogi kulturni ustvarjalci se še dobro spominjajo, ko je med letoma 1960 in 1980 kot tajnik SPZ deloval v korist slovenske kulture na Koroškem, nato do leta 1991 pa kot kulturni urednik Slovenskega vestnika.

Dragi Andrej, vsi vemo, kako si se jasno in razločno izrekel že zelo zgodaj v jutranjih urah svojega pesnikovanja, ko si zapisal verze »O, vse je pesem, ni vriska, ki bi razklal sklep moje ljubezni do tebe, blaga beseda, ni ga jezika, ki bi zasenčil tvojo lepoto« … in si krenil potem po tej poti, zvesto služil maternemu jeziku in pesmi, ki je v vsem. (…) To je bila pot zvestobe svojim koroškim ljudem, njihovi duhovni dediščini, karantanščini …

(Iz poslovilnega govora literarnega zgodovinarja in književnika Matjaža Kmecla)

Prve pesmi je Andrej Kokot začel objavljati leta 1953. Pozneje je objavil več kot 20 knjig. Poleg pesniških zbirk (prva je izšla leta 1969 pod naslovom »Zemlja molči«) je še posebej pre-tresljivo njegovo delo »Ko zori spomin«, v katerem je spregovoril o deportaciji koroških Slovencev v 2. svetovni vojni. Bil je tudi član koroških in slovenskih pisateljskih združenj, slovenskega PEN kluba ter Koroške pisateljske zveze (Kärntner Schriftstellerverband). V slovenščino je prevedel Petra Handkeja, Ericha Frieda in Michaela Gutenbrunnerja, v nemščino pa pesmi Neže Maurer. Njegova dela so prevedena v številne svetovne in manjšinske jezike.