Krznarjeva hiša je zadnja domačija na vzhodni strani Plešivca nad Kotmaro vasjo, tik ob gozdu in skoraj na samem. Izselitvi se je družina po naključju ognila, med vojno je bila med dvema ognjema. Na slovenski, partizanski strani.
Kotmara vas Ob pol sedmih zjutraj je zaropotalo tudi pri Krznarjevih na Plešivcu nad Kotmaro vasjo, trkanju in treskanju po vratih in oknih je sledilo vpitje: Auf, auf! Samo pol ure časa imajo, da se pripravijo za pot, jim je bilo zaukazano, tako kakor tudi dvesto drugim družinam v zgodnjih urah tistih dveh dni, 14. in 15. aprila leta 1942, ko se je začelo etnično čiščenje na Koroškem. Ko so nacionalsocialistične oblasti začeli izseljevati koroške Slovence. Danes temu pravijo deportacija, a za tiste, ki so doživeli izseljevanje, je ta beseda enako ostra. Mogoče celo še bolj. Tako kakor za Jozija Packa, ki se je leta 1935 rodil pri Krznarju na Plešivcu.
»Na seznamu za izselitev je naša hiša imela številko 0171. Naša mama je bila tedaj ravno na porodni postelji, z gore pa je esesovci niso hoteli nesti. Tri dni smo sredi hiše sedeli na naših punkljih. Oče je kot vojak stražil most pri Dravi. Ko je slišal, kaj nam preti, se je takoj vrnil domov. Navezal je stik z doktorjem Schrollom, s katerim smo bili dobri znanci, in njemu je uspelo prepričati oblast, da mama ni sposobna za transport. In smo ostali doma.« Novorojeni otrok Andrej težkih let vojne vihre žal ni preživel. Ko je pri devetih mesecih moral zaradi turov v celovško bolnišnico in je že ozdravel, je vseeno kmalu umrl. Jozi Pack je prepričan, da so ga namerno pustili umreti za prehladom. Mati je otroka šla vsak dan obiskat in vselej je bil odkrit.
V Kanalski dolini so prodajali laži
Pregonu, ki je bil prizanesen Krznarjevim, niso ušle druge družine v kotmirški občini, med njimi tudi Krznarjevi sosedje, Razajevi. »Domačijo bi moral prevzeti izseljenec iz Kanalske doline, ki ga je pregnal Mussolini. Z nami je govoril slovensko in ko je slišal za tragedijo pri Razaju, za nacistično goljufijo, je rekel, da jim o takem ropanju niso nič govorili. Rekli so jim, da so na Koroškem kmečke hiše prazne, da so za najem ali naprodaj. Zato je odšel. Potem pa smo dobili strašnega soseda, vselil se je nacist Hofer. Plešivške prisilne delavce, Francoze, je vsak večer prišel zapret k nam v paštubo, zjutraj pa jih je spet odklenil. Pri žandarmeriji je po krivem pričal proti sosedom in tožaril partizane.«
Vigredi 1943, se spominja Jozi Pack, so namreč partizani prišli čez Dravo na Gure in pri Krznarju imeli eno izmed svojih postojank. »Najprej so se pri nas povezali s Francozi, toda ti so raje ostali zaprti. Takšno trpljenja polno življenje je vseeno boljše kot življenje pri partizanih, tam sta lakota in mraz.« Krznarjevi kot zavedna slovenska družina so partizane vsa leta do konca vojne podpirali, vendar je s prihodom upornikov bila stiska še večja. »Hiša je bila pod nadzorom žandarmerije in gestapa, pripravili so zasedo in s strojnico dva tedna čakali na partizane. Zelo problematično se je živelo pri nas. V hišo so hodili partizani in žandarji, prihajali so ponoči in podnevi, miru ni bilo. Mamo so vsake toliko zatožili, psihično je to bil zanjo totalen pritisk. Doma je bilo strahotnejše življenje kot zunaj pri izseljencih,« vzklikne Jozi Pack ob obujanju dogodkov izpred osmih desetletij.
Zmagala je zdrava pamet žensk
Z nacisti so sodelovali nekateri domačini in ovajali sosede. »Na nekem sestanku pri nas so partizani sklenili, da jih bodo ustrelili. Tedaj sta naša mama in stara mama na kolenih prosili, naj jih pustijo pri življenju, ker bi sledilo takoj smrtonosno maščevanje slovenskim družinam. Prošnje so partizani uslišali, so pa potem pomagače nacistov kaznovali z bičem in trdim opominom.«
Sosed Jarčev Habi pa se je kar sam zastrupil. »Najprej je držal z naciji, po izseljevanju pa je napovedal, da bo izstopil iz NSDAP. Ko je gestapo zato prišel ponj, je že ležal na mrtvaški postelji. Mislil je, da bo s Hitlerjem boljše življenje. Taka je bila propaganda.«
Do konca prepričan nacionalsocialist pa je bil Jarčev istoimenski sin, kakor se živo spominja Jozi Pack. »Leta 1943 je mladi Jarčev Habi, ki je bil pri SS, med dopustom pravil, kako so na Poljskem pobijali cele vasi. Prišel je k nam s svojo SS uniformo, polno mrtvaških lobanj, morali smo se vsi usesti za mizo in poslušati njegovo pridigo, kako so otroke metali v zid in stare pobijali s puškinimi kopiti, ker niso vredni niti krogle. Ta je najmanj sto ljudi ubil. Po vojni pa mu ni bilo nič. Za take ni bilo tožilca. Potem se preselil v Linz. Bil je domačin, Slovenec, tako kot mi vsi. Vse se je utišalo po vojni.«
Jozi Pack, ki je bil gonilna sila zbiranja in zapisovanja slovenskih ledinskih imen na Gurah ter drugod in je pobudnik prvega tovrstnega zemljevida za kotmirško občino, je spomine na vojna leta tudi zapisal. Za 80-letnico izseljevanja prihodnje leto pripravlja razstavo.
