Na celovški Stolnični ploščadi je bila 30. junija 2023 prireditev, katere namen je bil praznovanje osvobajajoče kulture spominjanja z naslovom »Svobodni! Befreit! Ein Fest dem Widerstand/Praznujmo upor« (Novice so poročale). 29. junija je Kleine Zeitung (avtorica Elke Fertschey) objavila članek, v katerem štiri soorganizatorke tega praznika govorijo o svojem cilju: o prispevku za razvoj odprte in raznolike Koroške, h kateri spada tudi pozitivno vrednotenje protifašističnega odpora in osvoboditve izpod nacifašizma. Z začudenjem pa smo jaz in drugi z mano 2. julija 2023 videli v Kleine Zeitung nov članek na dveh straneh (avtorica Claudia Beer-Odebrecht) v seriji »Tatort Kärnten«, »Heute: Frieda Paulitsch. Was geschah wirklich mit Frieda?«. Ta članek je v tendenci »literature«, ki slika partizanski odpor kot serijo zločinov. Dandanes ta literatura cveti predvsem na internetu, včasih pa najde pot tudi med sicer seriozne založbe.
Članek Odebrechtove v bistvu pogreva pravljico, ki jo je napisal znani Ingomar Pust leta 1986 v št. 6 »Kärntner Landsmannschaft« pod naslovom »Rätselhaftes Schweigen um tote Partisanin. Mysteriöser Fall auf der Saualm«, aktualno pa Odebrecht sledi prikazu na spletni strani friedapaulitsch.at, v katere impresumu stoji »Familie Paulitsch. 9020 Klagenfurt am Wörthersee«. Na tej strani je pod naslovom »Historiker berichten« prvi link na tekst »očiščene« verzije Pustovega članka, objavljene v drugi nakladi (1993) Pustove knjige »Titostern über Kärnten« (1. naklada 1984). Drugi link kaže na spletno stran društva koroških vindišarjev: https://www.kaerntnerwindische.com/die-windischen-unter-partisanen-gewalt/, brez direktne navedbe avtorja članka, pač pa izhaja iz kontekstov te spletne strani, da veljajo za »zgodovinarje«, na katere se navsezadnje sklicuje tudi Odebrecht: koroški nemškonacionalni publicist Ingomar Pust, (meni doslej neznani) hrvaški publicist Ladislav Tomkin, (meni dobro znani) koroški absolvent zgodovine na celovški univerzi Florian Thomas Rulitz in (morda ob robu) slovenski državljan Roman Leljak.
Pa poglejmo najprej, kaj je o Friedi Paulitsch (Frida Pavlič, partizansko ime Mira) bilo napisanega s slovenske in znanstvene strani. Prvi članek zasledimo 28. junija 1946 v Slovenskem vestniku v rubriki »Naša žena« pod naslovom »Tovarišica Mira«, v času primerni dikciji. Članek ne omeni, kdaj se je Mira prvič srečala s partizani, postala pa da je že takoj po srečanju kurirka in organizatorka mladine, jeseni 1944 je prišla na Svinško planino. Za spopad s policijo itd., v katerem je bila ustreljena, ni naveden datum, vsekakor pa njena odločnost. Obsežen članek je bil v Slovenskem vestniku objavljen 15. novembra 1946 ob masovnem prekopu žrtev iz zasilnih grobišč na Svinški planini na pokopališče Šentrupert pri Velikovcu v skupni grob, za znane žrtve pa tudi v grobišča družin. Zelo verjetno je, da je v tem okviru bila prekopana tudi Frida Pavlič (in ne že oktobra 1945, kot to pišejo na strani friedapaulitsch.at).
Noben trezen človek ne bo verjel, da je to pismo pisal res duhovnik.
Valentin Sima, zgodovinar
V najbolj temeljitem znanstvenem delu o koroških partizanih (2010) omeni Marjan Linasi Frido Pavlič kot eno izmed 38 oseb, ki so januarja 1944 (deloma začasno) pobegnile pred valom aretacij v gozd. Ona je pobegnila s Kordeževo družino, pri kateri je skupaj z Apolonijo Pasterk služila kot »pomožna delavka« (Pust piše podobno o »Landdienst-Pflicht-Jahr«). Ali je že od tedaj naprej ostala pri partizanih, Linasi ne piše. Pozneje navaja podatek iz knjige »Košček njihove mladosti« (avtor Ferdo Godina, Ljubljana 1987), da se je udeležila 9. tečaja višje skojevske šole (SKOJ = komunistična mladina Jugoslavije) od 25. julija do 29. avgusta 1944. Iz drugih virov navaja, da je od 7. do 28. novembra 1944 bila sekretarka Okrajnega komiteja SKOJ-a za Velikovec, kar pomeni, da je imela kar vidne funkcije v okviru partizanskega boja, čeprav njena družina s tem ni hotela in noče imeti opravka.
In tu pride pravljica Ingomarja Pusta iz leta 1986 prav. Pust se sklicuje na neko ominozno anonimno pismo, ki ga je dobila Fridina mama 16. aprila 1985 na svoj naslov. Avtor ali avtorica pisma trdi, da je duhovnik in da se mu je leta 1984 kratko pred svojo smrtjo spovedal neki bivši partizan: Dogodilo da se je nekje »in Unterkärnten«, točnega kraja da ni več mogel povedati. Tekst tega pisma se poslužuje stereotipov, ki so prisotni v delu prebivalstva o partizanih. Skesani partizan da je bil s Frido skupaj s 44 partizani. »Sie wollte nicht gefügig sein den Partisanen, sondern nur einem.« Prišlo da je do prepira, razglasili so jo za špijonko, 42 partizanov da jo je posililo, on da jo je nato odvedel v gozd in jo tam ubil in potem da jo je kuhar čete razrezal in skuhal v golaž. O slednjem da je vedel samo še en dodaten tovariš. Svoje pismo »duhovnik« zaključuje tako, kot da ne bi vedel, komu piše, in začinjeno z rasizmom: »Vielleicht ist Ihnen als Geschäftsfrau eine Paulič bekannt, damit noch das Geheimnis aufgeklärt wird. Dass Menschenfresserei zum Kriegsende auch in Ostdeutschland gang und gäbe war wegen Hunger, ist bekannt. […] In Afrika ist es noch heute üblich. Es ist möglich, daß seine Beichte wahr war. Vielleicht bringen sie etwas in Erfahrung, wer diese Ermordete war.« Noben trezen človek ne bo verjel, da je to pismo pisal res duhovnik. Pust sicer sam pravi, da to ni jasno in da so mu celo iz cerkvenih krogov rekli, da je to zelo neverjetno. Kljub temu on in vsi ostali, ki sledijo njegovi pravljici, ne kažejo posledično niti kančka dvoma o resničnosti zgodbe, čeprav Pust sam piše, da je bilo pismo »ein seelisches Attentat gegen die Mutter«.
Pust je bil tožen, pravda se je vlekla eno leto in končala 15. februarja 1988 na deželnem sodišču s Pustovim priznanjem, da trditve niso pravilne. Moral je plačati odškodnino in stroške, popravilo pa je bilo objavljeno v »Kärntner Landsmannschaft« št. 5/1988. Samo pet let kasneje (1993) pa je Pust štorijo – ob izpustitvi besedila pisma dozdevnega duhovnika – ponovno objavil v novi nakladi svoje knjige »Titostern über Kärnten«. In zdaj to pravljico po ovinkih med drugim ponavlja Kleine Zeitung.
Valentin Sima
Dr. Valentin Sima je bil asist. profesor na celovški univerzi in je predsednik Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI) v Celovcu.