SPD Danica ob 50-letnici ortstafelšturma vabi na prireditev z dramaturško pripovedjo Eugena Freunda o podiranju tabel leta 1972 v soboto, 17. septembra, ob 20. uri v Kulturni dom Šentprimož. Poleg Freunda z Lancove, ki je kot prvi poročal o ortstafelšturmu, bodo prireditev sooblikovali Katarina Hartmann, Magda Kropiunig, Michael Kristof-Kranzelbinder in mešani pevski zbor Danica.

50 let od pogroma na krajevne table: S kakšnimi občutki se danes, po pol stoletja, spominjate na čas, ko je bila Koroška »na robu državljanske vojne« (Hellwig Valentin)?

Eugen Freund

Eugen Freund: Imam mešane občutke; po eni strani sem vesel, da je problem rešen (čeprav ne tako širokogrudno, kakor bi si manjšina zaslužila), po drugi strani pa mi prav v teh dneh prihaja na misel, kako so me tedaj napadali. Grozili so mi, da bom prvi, ki ga bodo obesili, »ko bo spet kakšen Hitler prišel«. Ob tem pa nisem storil nič drugega, kakor da sem o akcijah poročal. In za koroške Slovence to tudi ni bil lahek čas, ker je tedaj spadalo na dnevni red, da so nanje gledali kot na sovražnike, čeprav so se sklicevali samo na pravice iz Avstrijske državne pogodbe.

Podiranje dvojezičnih napisov …

V svoji avtobiografiji »Bleib schön sitzen!« (založba Wieser) pišete: »Izvedel sem (oktobra 1972, op.) o napadu na dvojezične table na Zgornjih Žamanjah (v občini Škocjan) in sem bil tam kot edini zastopnik medijev (četudi v tistem času pravzaprav nisem zastopal nobenega medija).« Kako ste za zadevo izvedeli? Čisto slučajno?

Bil je res čisti slučaj. V svojih beležkah iz jeseni 1972 imam zapisano, da sem na celovški železniški postaji slišal za akcije proti krajevnim tablam, toda podrobnejših informacij ni. Tudi ne kakšnih bolj natančnih spominov.

… v turistični občini Škocjan …

Po svojih rešeršah sodeč, kdo so bili v ozadju organizatorji ortstafel­šturma?

Organizatorjev ne poznam, ker nisem nikoli prisostvoval tistim »sejam« v gostilni v Škocjanu, ko so se posvetovali o demonstracijah. Vendar je imel potem glavno besedo med napadalci na table tudi nek občinski svetnik iz ljudske stranke; če pa je bil on, ki je sklical skupaj maso ljudi, pa danes ne morem reči.

… ter ob avtomobilski koloni in nahujskani množici

Kakšno je bilo vzdušje pri demontaži krajevnih tabel na Zgornjih Žamanjah: zastrašujoče, agresivno, podloženo z alkoholom?

Od vsakega nekaj. Alkohol zagotovo ni imel nepomembne vloge, toda nikakor ne povsod. O agresivnosti proti meni sem že povedal; pokazala se je tudi tako, da me je eden od njihovih vodij skušal fizično napasti, pa so žandarji to preprečili. Za mnoge pa je bil tudi enostavno »hec« biti zraven.

Vaši zabeležki s 3. oktobra 1972, ko so demontirali dvojezične table na Žamanjah, so bili objavljene 4. oktobra 1972 v časopisu Kärntner Tages­zeitung (ki danes ne izhaja več) kot poročilo neimenovane »priče z mesta dogajanja«. Kako po 50 letih ocenjujete vlogo koroških medijev v tistem konfliktnem obdobju koroške povojne zgodovine?

Ta vloga je bila resnično dvorezna: »Kleine Zeitung«, predvsem v osebi glavnega urednika tega časopisa (Heinz Stritzl, op.), se je postavila na stran »demonstrantov«, še močneje pa proti tedanjemu deželnemu glavarju Hansu Simi. In strani s pismi bralcev so bile polne psovanj proti koroškim Slovencem ter politiki iz Koroške in z Dunaja.

Slike: iz arhiva Eugena Freunda

Poročanje koroških medijev o tedanjih dogodkih na Koroškem je bilo zelo obširno. Kateri medij je še posebej ščuval bralce?

Volks­zeitung, ki je bila v lasti ÖVP, je imela z Ingomarjem Pustom posebnega hardlinerja, ki je ščuval in psoval proti vsemu, kar se mu je zdelo »levo«.

Vaše izkušnje z mediji na Koroškem in v drugih zveznih deželah, predvsem na Dunaju?

Tisto poročanje resnično ni bilo v čast zgodovine avstrijskega novinarstva, predvsem zato, ker dolgo časa noben urednik ni šel pogledat na kraje dogajanja; bil je samo fotograf Trenkwalder, ki je na uredništva prinašal slike. Dunajski časopisi so dogajanja komentirali precej zbegano, niso prav vedeli, kaj se dogaja »tam spodaj na Koroškem«.


Samo Wakounig, predsednik SPD Danica: »Posledice napetosti je čutiti do danes«

SPD Danica je v primerjavi z ostalimi podeželskimi društvi eno redkih, če ne edino društvo, ki namenja posebno prireditev ob 50-letnici ortstafelšturma. Vas je za prireditev spodbudilo predvsem to, ker je bilo podiranje dvojezičnih tabel v vaših krajih še posebej množično?

Samo Wakounig: Že pred časom smo se v društvu pogovarjali o tem, da bi bilo umestno spomniti se 50. obletnice podiranja tabel v občini s kako prireditvijo. Mislim, da nam bo uspelo primerno obeležiti dogajanja izpred desetletij, in to tudi s pogledom naprej. Zelo nas je razveselilo, ko je stopil do nas Eugen Freund, da bi skupaj pripravili prireditev. Stopil je tudi do mestnega gledališča in tako je nastala kooperacija. 

Ste pripadnik mlade generacije, ki ni doživela napetosti v 70. letih prejšnjega stoletja, o katerih zgodovinar Hellwig Valentin meni, da so pripeljale Koroško »na rob državljanske vojne«. Kako prisotno je to obdobje po vašem mnenju pri današnji mladini?

 Po mojem ne kaj dosti. Je pa del naše zgodovine in posledice napetosti je čutiti do danes. S tega vidika in tudi z distanco petih desetletij je pogled na dogajanja še posebej zanimiv, včasih prav grotesken. Namen prireditve je med drugim v tem, da nagovori in seznani s tedanjimi dogajanji tudi mlade.

Vaša pričakovanja od deželne politike ter slovenskih političnih organizacij ob 50-letnici ortstafelšturma?  

 Seveda bi želel, da bi slovenščina na Koroškem lahko zaživela kot enakopraven jezik z vso samoumevnostjo na vseh družbenih področjih.

Kaj lahko pričakujejo obiskovalke in obiskovalci sobotne prireditve v Kulturnem domu Danica?

V soboto obiskovalce čaka poročilo o dogajanjih izpred 50 let, deloma na podlagi protokolov, ki jih bodo predvajali naš profesionalni gledališki igralec in igralki Katarina Hartmann, Magda Kropiunig in Michael Kristof-Kranzelbinder. To dramaturško oblikovano pripoved bo glasbeno uokviril MePZ Danica. Del prireditve bo kratka diskusija z udeleženci dogodka, kratek film in slikovno gradivo. Eugen Freund nas bo, včasih tudi malo hudomušno, vodil skozi večer. Sam pravi, da se je s tem dogodkom pravzaprav začela njegova žurnalističnapot.