Moj brat je začel igrati v ljudski šoli, potem pa sem si to ogledal še v vrtcu. V vrtcu sem že malo začel igrati, »resno« pa se je pri meni začelo v ljudski šoli. 

Da je ekipni šport, da moraš igrati tudi veliko »z glavo«. Je hitra igra, v kateri se cel čas nekaj dogaja. To ni kakor pri nogometu, kjer ni toliko golov. 

Zame ni tako težko, ker se lahko učim in imam dovolj časa. 

Letošnja sezona je bila zelo uspešna, ampak zmogli bi več.  

Da bomo naslednje leto z ekipo U14 zmagali na avstrijskem prvenstvu.         

Moj oče je začel z mano igrati, ko sem bil star tri leta. V četrtem razredu ljudske šole sem potem že hodil na treninge. To je bilo zabavno in sem hotel enostavno igrati naprej. 

Šport, v katerem lahko pokažeš, kaj znaš.

Ja, je že težko. Dobro moraš razdeliti čas za trening in za domače in šolske naloge. Večinoma po šoli hitro naredim domače naloge, da lahko potem grem na trening. To, kar ostane, pa naredim potem. 

Zdaj smo prvič igrali v avstrijskem prvenstvu in meni se je to zdelo zelo dobro. To so za nas čisto nove izkušnje. Zadovoljen sem s sezono. Lahko bi bili peti, ampak sem kljub temu zadovoljen. 

Še nimam pravih ciljev, ampak hočem igrati košarko in končati šolo.  

Začel sem v ljudski šoli, kjer je Mihi Seher bil naš trener. Tudi zaradi njega sem začel igrati košarko. V tem času sem igral še košarko in nogomet, potem sem se odločil za košarko, ker mi je bila bolj všeč. 

Posebnost je, da je ta šport zelo taktičen in jaz rad mislim pri športu.

Je v redu. Zame ni nič posebnega. Normalno se učim in imam štirikrat na teden treninge. 

Začelo se je zelo dobro. Potem smo direktno na začetku na dveh tekmah zmagali. V tretji tekmi proti Kapfenbergu sem si zlomil gleženj in sem moral pavzirati dva meseca. Zdaj sem se vrnil v zadnjih dveh tekmah. Nismo bili favoriti v tekmah. Toda sezona je bila zelo uspešna za nas, ker smo še zelo mladi. In prepričan sem, da bo naslednje leto naše leto. 

Osvojiti naslov avstrijskega prvaka. Sedaj bomo še bolj trenirali, da postanemo še boljši. Zmagati, to je naš cilj. Osebni cilj pa je, da postanem še boljši vodja v naši ekipi in da poskušam vsakega motivirati, da ima veselje pri igri. Želim pa seveda postati še močnejši in boljši.       

Do košarke sem prišel v Sloveniji, kjer sem živel do leta 2018. V Sloveniji sem igral za Superga Slovenj Gradec in za Dravograd. Potem pa smo se z družino preselili na Koroško. Preko mojega prejšnjega trenerja v Dravogradu Mihe Čopa sem izvedel za KOŠ in se potem tudi tu vpisal. 

Všeč mi je ta šport, ker je na nek način edinstven. S celim telesom moraš delovati in moraš razmišljati, kaj bo naredil tvoj nasprotnik. Odločati moraš v določenem trenutku, kaj je treba narediti. Nasploh mi je všeč, kako poteka ta šport, ideja športa, da vržeš žogo na neko višino, kar zahteva določene sposobnosti. 

Na začetku sezone smo bili vsi malo prestrašeni, ker smo prvič v zgodovini igrali v najvišji avstrijski ligi U19. Nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Nas so zelo podcenjevali, nismo bili favoriti, niti približno. Po prvi tekmi smo šele realizirali, da pravzaprav lahko igramo na zelo visokem nivoju in lahko premagamo tudi ekipe iz prve lige. Zdi se mi, da smo bili najboljša ekipa iz druge lige.  

Treniral bom še naprej, da bom mogoče lahko igral na profesionalnem nivoju. Zaenkrat pa je moj cilj, da igram tu v U19, da končamo naslednjo sezono na prvem mestu v Avstriji in da smo uspešni tudi s člansko ekipo v drugi avstrijski ligi.