»Telefoni so neprestano peli, v pisarno so prihajali obupani ljudje, celo policija jih je usmerjala.«

Milka Hudobnik

Ob 30-letnici rojstva Slovenije se spomi- njam časa, ko sem kot tajnica NSKS doži- vljala tiste nevarne in napete dneve, ko so dan po slavnostni razglasitvi samostojne Republike Slovenije vdrli tanki JLA na slo- vensko ozemlje in se je pričela vojna, za katero nihče ni vedel, kako dolgo bo trajala in kako kruta bo. Avstrija je takoj zaprla vse mejne prehode in novinar KTZ Bertram Karl Steiner nam je sporočil, da je na Ljubelju srečal večje število obupanih ljudi, ki ne vedo, kam naj grejo.

V sodelovanju s pristojnimi so se hitro izpraznili vsi slovenski dijaški domovi v Celovcu, preko koroškega radio ORF so ves dan objavljali telefonsko številko NSKS-pisarne, s prošnjo, da naj se javijo vsi, ki so pripravljeni sprejeti slovenske begunce pod svojo streho.

Pisarna je bila od 26. junija 1991 neprekinjeno 24 ur na dan zasedena. Telefoni so neprestano peli, v pisarno so prihajali obupani ljudje, celo policija jih je usmerjala k nam, hkrati so se oglašali številni prostovoljci in ponujali svojo pomoč.

Čeprav po tridesetih letih spomin že malo peša, mi je nekaj dogodkov le ostalo v trajnem spominu. Mateja Ivačič, sedaj Podrečnik, doma iz Dravograda, ki je delala kot bolniška sestra v Celovcu, mi je posodila svoj avto, Maja Haderlap je prišla povedat, da dve mladi Slovenki s psom čisto zbegani hodita po Kolodvorski ulici, napotila sem dve pomočnici, da ju poiščeta, in res sta ju našli, pod streho ju je potem sprejela Veronika Pietzka v svoji hišici pod Peco.

Če smo sprva posredovali bivanje ljudem, ki so se vračali iz dopustov ali službenih potovanj in zaradi zaprtih meja niso mogli domov, se je v naslednjih dneh pojavilo vedno več pobeglih ljudi iz Slovenije v Celovcu. Posebno eno noč je bilo zelo hudo, tistega dne se je v Ljubljani baje širila informacija, da načrtuje JLA naslednje jutro bombni napad na slovensko prestolnico. Ker se je že zvečer veliko ljudi oglasilo, so bile vse razpoložljive postelje oddane, v stiski sem oddala celo svoje stanovanje. In ker so ljudje še kar hodili, sem bila opolnoči, ko je prišla še družina z dvema otrokoma, mama tik pred živčnim zlomom, tudi sama obupana. Molče sem prosila višjo silo za pomoč in takoj sem dobila odgovor – pokliči Mareso Bach, kar sem nemudoma storila, dvignila je telefon in sprejela družino pod svojo streho.

Vsa posredovanja sem beležila v zvezek, tja sem zapisovala, katere Slovenke in Slovence, ki so se začasno umaknili iz ogrožene države, smo posredovali v katere družine. Ta zvezek mi je takrat olajšal delo. Ko so se stvari po nekaj tednih in mesecih pomirile, bi pa ravno ta zvezek lahko postal nevarno sredstvo za očitke in obračune. Zato sem zelo vesela, da tega zvezka ni več – izgubil se je.