Prireditelja SPD Zarja in SPD Valentin Polanšek sta kot slavnostnega govornika v Železno Kaplo povabila pisatelja in pesnika Janka Ferka. Člani igralske skupine SPD Zarja, Mladinska skupina Obirteens, Vokalna skupina Klika in Tamburaška skupina Tamika pa so Prešernov dan polepšali z zavidljivim kulturnim sporedom. Takole je spregovoril pesnik Janko Ferk: 

»… Praznik je običajno nekaj lepega.
Prešernov praznik ali Prešernov dan, kakor so ga imenovali po drugi svetovni vojni, je naš današnji Slovenski kulturni praznik, in je za nas vse še posebej lep. 

Praznik je dan ali dogodek, ki popelje misli v tisto, kar visoko cenimo in spoštujemo. Hkrati proslavljamo nekaj, kar je spoštovanja vredno, naš jezik in našo literaturo in našo kulturo. 

Slovenci, tako tudi koroške Slovenke in koroški Slovenci, časovnih, kulturnih in zgodovinskih mejnikov nikoli nismo postavljali, kakor je že nekdo pred menoj ugotovil, po vojnih dogodkih, temveč po naših najvidnejših pisateljih in po najbolj prizadevnih pesnicah. 

Prav v teh krajih ste bili vedno izredno osrečeni. Med vami so bili rojeni in dejavni Katarina Miklav, moj prijatelj Valentin Polanšek, moj dobri vrstnik Florjan Lipuš ter njegova hčerka Cvetka Lipuš, mirni prozaist Jože Blajs in sošolka na Slovenski gimnaziji Maja Haderlap. Sploh ste vsi, vse Kapelčanke in vsi Kapelčani, vedno bili zgledno kulturni. 

Mimogrede povedano: Zna se zgoditi, da bo prav Železna Kapla nekoč govorila o Lipuševi dobi, kar mi vaš gospod župan, ki ga zelo cenim, naj ne zameri, ker izrvrstno poje, a ne pesnikuje in ne pisateljuje. 

Ni slučaj, da smo Slovenke in Slovenci izbrali za svetnika našega kulturnega praznika največjega pesnika naše kulture, pravnika doktorja Franceta Prešerna. 

Marsikaj bi se lahko povedalo o Prešernu, čeprav mu je bilo prisojeno pravzaprav kratko življenje. Rojen je bil 3. decembra 1800 kot sin ugledne kmečke družine v Vrbi pri Bledu, umrl pa je 8. februarja 1849 kot razočaran in težko bolan odvetnik v Kranju. 

Prvič sem o našem velikanu slišal v dvojezični ljudski šoli Škocijan ob Klopinjskem jezeru, kjer so me, kar sem že večkrat povedal in na tem mestu ponavljam, poučevali učitelji in učiteljice, ki nikakor niso bili koroške Slovenke ali Slovenci. In tudi danes po resnici povem, da so me v celotni ljudskošolski dobi popolnoma korektno, a brez srčne ljubezni vodili skozi slovenske ure. 

France Prešeren je v svoji poetski moči tako prepričljiv, da je velik del njegove veličine celo Neslovenka, ki je poučevala slovenščino, znala posredovati devetali desetletnemu dvojezičnemu fantu. 

Od februarja ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja me torej spremlja France Prešeren in od takrat vem, kakor da bi mi to gospa učiteljica povedala včeraj, da je bil pravnik in pisatelj, advokat in pesnik, tisti, ki me je v hipu za eno celo življenje prevzel. 

Rodil sem se pičlih petnajst let po drugi svetovni vojni v koroški slovenski družini, ki je že zaradi okolice bila dvojezična. V mojem rojstnem letu je bil Škocijan že močno asimiliran, torej krepko ponemčen, in se še danes ne morem načuditi, da sem se naučil oba koroška jezika. Moji vrstniki, otroci iz nemških in predvsem ponemčenih družin, se slovenščine niso naužili, ne naučili!, kar jih zdaj mogoče že boli, ker bo vedno večja Evropa tudi 

bolj odprta za narodnostne skupnosti in manjše jezike. Pri čemer je odprtost vedno druga beseda za ekonomijo, za pohlep in za podobno. 

Če bi bile vse nemškogovoreče osebe, mislim na učiteljice in učitelje, ki so imeli količkaj oblasti v svojih rokah, takšne, kakor je bila moja učiteljica, bi imela Koroška še danes svoj stari ali bolje rečeno pristni obraz. 

Ko nam je učiteljica pripovedovala o Francetu Prešernu, sem zvedel, da je največji pesnik Slovenk in Slovencev, kar je naredilo primeren vtis. Pripovedovala je o njegovem ljubljanskem spomeniku, o katerem sem pozneje pisal v neki otroški knjigi. Spomnim se njene lepe narativne skice! Povedala je poleg tega še, da je bil odvetnik, kar je bilo kongruentno z mojo takratno poklicno željo, in da je bil velik »pijanček«. Tega nikoli nisem pozabil. 

Že od takrat imam Franceta Prešerna v najboljšem spominu. Sicer pa že v ljudski šoli nisem razumel, da se kulturni Slovenci svojega poeta spomnijo na dan njegove smrti in ne 3. decembra, ko se je ta prominentni strelec rodil. Da, že v ljudski šoli sem tako rekoč vedel, da bom odvetnik… Kajpada sem mislil na pravnika, kajti latinski advokat je bil zame žlahtni sinonim za človeka, ki drugemu kadarkoli in kjerkoli lahko pomaga in to je bila pravzaprav moja poklicna želja. 

Pozneje sem po študiju prava postal sodnik, ker mi je način dela in ravnanja z ljudmi sodnika, ki sem mu bil ob začetku sodnijskega leta dodeljen, tako odgovarjal, da sem se odločil za to pot. Ta odlični pravnik in teoretični nogometaš, ki ga vsi poznate, je koroški Slovenec in je bil predstojnik okrajnega sodišča v Borovljah, in tudi njegov namestnik, sicer predstojnik vašega sodišča, me je na poklicni poti prijateljsko podprl. 

Naša lepa koroško-slovenska tradicija je, da nas s svojim zgledom usmerjajo duhovniki iz naših vrst. Že iz tega razloga je škoda, da vatikansko-katoliška Cerkev ne najde poti v enaindvajseto stoletje in rešitve za virulentno vprašanje samskega stana duhovnikov. 

Danes so duhovni poklici tudi med koroškimi Slovenkami in Slovenci redko posejani. Tudi tu gre za našo kulturo, ker so duhovniki v naših krajih varuhi slovenskega jezika in koroške slovenske kulture. 

Vsekakor smo lahko ponosni na njen kulturni doprinos. Ponosni smo tudi lahko na veličastno delo Franceta Prešerna. Njegova moč v verze strnjenih besed je enkratna. Do danes in domala po dvesto letih ni slovenske pesnice ali slovenskega pesnika, ki bi ga prekosil. 

Kakor vsi veliki pisatelji je bil tudi filozof. Verjemite mi, ni velikega pesnika in pisatelja, ki ne bi bil mislec. 

Filozof France Prešeren si je želel, da bi postali Slovenci enoten in svoboden narod, kar si morate predstavljati s predznaki avstro-ogrske monarhije, ki je Slovenkam in Slovencem dala vsak dvojezični krajevni napis, kajpada tudi v naših krajih. Ne bi pa zamolčal, da v tej tvorbi pravno – za Nemci in za Madžari – nismo bili niti tretjerazredni narod, čeprav so predvsem pesniki in pisatelji opozarjali na veličino svoje kulture. 

France Prešeren je bil pesnik vroče želje po ljubezni in pesnik srčne želje za življenje Slovencev po svojih merilih. »Zdravljica«, ki jo je napisal leta 1844, je hkrati najpomembnejša slovenska politična pesem in državna himna neodvisne Republike Slovenije. 

Odvetnik Prešeren je bil v tej pesmi daleč pred svojim časom, saj »Zdravljica« simbolizira idejo o prihodnji Evropi, če prepričljivo verzificira »ne vrag, le sosed bo mejak«. Že pred skoraj 180-imi leti si je akademsko izobraženi jurist želel, da bi meje postale nepomembne in bi prenehale osvajalne želje večjih narodov. 

Pesnik ni bil le med prvimi Evropejci, še prej se je postavil ob bok največjih utemeljiteljev slovenskega knjižnega jezika. Postavil se je v vrsto Primoža Trubarja, ki nam je prevedel »Katekizem«, ali Adama Bohoriča, ki nam je napisal slovnico. Rad bi omenil velikane slovenskega slovstva v potomstvu našega pesnika, Ivana Cankarja in Pavleta Zidarja ter Kajetana Koviča in Nika Grafenauerja. 

Spoštovani! Moram ugotoviti, da nikakor ne zadostuje, če Prešerna proslavljamo, brati ga moramo! Verjetno je celo važnejše, da ga beremo, kakor da ga proslavljamo. 

Prav v zadnjih tednih sem se pogovarjal s slovenskimi založniki o vseslovenski liriki in so mi brez olepšav, torej naravnost povedali, da ne moreš prodati več kakor dvesto izvodov neke pesniške zbirke. Podatek se nanaša na celotni prostor, ki uporablja slovenski jezik. Zdi se mi, da bi bilo prav, če bi koroški Slovenci sami zmogli nakup dvesto izvodov. Zato ponavljam, proslavljajte, a tudi berite! Navsezadnje je branje tudi zasiguranje raznih delovnih mest v naših založbah, v tiskarnah in v knjigarnah ter celo v uredništvih, ki angažirano posredujejo izid koroških slovenskih knjig. Berite! Bralke in bralci so naši žlahtni rojaki. In vsaj eno Prešernovo pesem bi moral vsak znati na pamet. 

Nocoj naj preberem predzadnjo kitico »Zdravljice«, 

Živé naj vsi naródi
ki hrepené dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak! 

Na tem mestu zagovarjam kulturo in civilizacijo ter decidirano ugotavljam, da umetnost ne postavlja zidov, ampak jih ruši. In, če sem iskren, moram ugotoviti, da je umetnost, da je kultura edina reč v tej deželi, na tem dvojezičnem koroško-slovenskem ozemlju od Šmohorja in do Železne Kaple, ki je še zares naša. Vse drugo, bodisi uradni jezik ali elementarni jezik v ljudskih šolah, se bo izgubljalo v nič, če ne bomo zavestno zahtevali naše pravice. 

Zato navsezadnje še enkrat zakličem besede v spomin na Franceta Prešerna, ki sem ga v pravu v svojih poklicnih desetletjih mogoče le dohitel, toda v pesništvu vsekakor nikoli, kar tudi zadnja kitica »Zdravljice« nazorno potrjuje: 

Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrali,
ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi! 

Želim vam vse najboljše in se prav lepo zahvaljujem za povabilo v ta lepi in zavedni slovenski in koroški kraj! V eksemplarično zavedno Železno Kaplo. Zahvaljujem se za vabilo vzornega duhovnika kanonika Leopolda Zundra. Prisrčna hvala vam vsem! Tudi za lepi recital, ki ste mi ga ta večer podarili. Takšnega darila ne dobim vsak dan. Verjemite mi, rad sem prišel.«