V k & k centru v Šentjanžu so v petek, 29. septembra, odprli prodajno razstavo z naslovom Growing together. Pod naslovom, ki bi ga lahko prevedli kot »Zraščanje«, se predstavljata slovenska slikarka Anja Jerčič Jakob in avstrijska slikarka Elisabeth Wedenig.    

Kar se motivike in vsebine tiče, obe umetnici najraje upodabljata naravo. Leta 1975 rojena Anja Jerčič Jakob rastlinski svet, medtem ko na prvi pogled cvetlična platna leta 1980 rojene Elisabeth Wedenig naseljujejo tudi fragmenti kipov, živali in ljudi. Obe umetnici je občinstvu predstavila Mojca Grušovnik-Tratnig. Kot je povedala kustosinja, se »umetnici v svojih delih gibljeta med med risbo in sliko ter abstraktnim in predmetnim ustvarjanjem«. »V svojih delih  izpričujeta občutenje enosti z naravo in na splošno z vsemi oblikami življenja. Kritizirata odnos modernega človeka do narave in hkrati nudita imaginarne rešitve na miselnem in čutnem polju.« 

In kako razstavljena dela in ustvarjanje kolegice vidi vsaka od obeh slikark? Najprej nam je Elisabeth Wedenig povedala, kaj ceni na platnih Anje Jerčič Jakob: »Ko človek stoji pred Anjinimi slikami, ima resnično občutek, da je pred njim travnik ali gozd. Ob bližanju sliki se ta podoba razblini v abstrakcijo, kar mi je zelo všeč in je posledica večplastnega pristopa k slikanju. Vesela sem, da se na razstavi predstavljava skupaj. Mislim, da je kar nekaj elementov v najinih delih, ki so  nama skupni. Na prvem mestu povezava z naravo, na mojih platnih so združene rastline, živali in ljudje, medtem ko Anja večinoma upodablja rastlinski svet, obema pa gre za življenje samo po sebi, za vibriranje barv in likovnih struktur, pa tudi plasti, iz katerih je zgrajeno življenje.«

Nato pa še Anja Jerčič Jakob o razstavljenih delih in ustvarjanju Elisabeth Wedenig:  »Izbor avtoric se mi zdi zelo posrečen, dobro je, da se predstavljava skupaj. Delo Elisabeth mi je še posebej všeč, ker ni enoznačno, ker gledalca postavlja pred vprašanja, ga stimulira k razmišljanju, mu spodbuja domišljijo z ravno dovolj napotki, da si zgodbo ali predstavo ustvariš sam. To je potencial, ki ga ima slikarstvo in ga ne sme izgubiti, kar pomeni, da se pri zrenju prepustiš, da te slika nagovori s svojo formo, da te čustveno zapelje nekam, kamor nisi mislil, da boš prišel. Podobnosti med nama so v nedorečenosti in odprtih vprašanjih, ki jih najine slike ponujajo.«

Na otvoritvi razstave je dve skladbi Janeza Gregoriča in dve etudi španskega poznoromantičnega skladatelja Francisca Tarrege zaigrala kitaristka Katarina Sima. Razstava je na ogled do 12. novembra.