Klekljarice iz Železne Kaple so v Pasaži pripravile razstavo »Pozdrav pomladi«. Odprtje je bilo v petek, 1. aprila, sobota je bila namenjena prodaji klekljarskih potrebščin in pripomočkov, v nedeljo pa je bil zadnji dan za ogled pomladne razstave kapelških klekljaric.
Kapelške klekljarice se pod vodstvom Maje Millonig-Kupper sestanejo enkrat mesečno. Med temi srečanji vsaka klekljarica ustvarja na svojem domu, mesečno srečanje pa je namenjeno predvsem druženju, a tudi odpravi zagat in težav, na katere naletijo med klekljanjem. Tehnik in vzorcev je namreč več kot pa držav, v katerih se kleklja, saj samo v Belgiji, domovini klekljane čipke, poznajo sedem različnih pristopov, šol oziroma slogov.
V Sloveniji po klekljanju najbolj slovi Idrija, katere ročno klekljana čipka (pa tudi slovenska čipka kot taka) uživa status od Unesca zaščitene nesnovne dediščine človeštva. Najstarejši pisni vir, ki omenja čipkarstvo na Idrijskem, je iz leta 1696. Leta 1876 je trgovsko ministrstvo na Dunaju v Idriji ustanovilo čipkarsko šolo, na kateri je bila prva učiteljica domačinka Ivanka Ferjančič.
Klekljanje v Železni Kapli je bistveno mlajšega datuma. Tokratno razstavo »Pozdrav pomladi« so pripravile klekljarice, ki pod vodstvom Maje Millonig-Kupper skupaj ustvarjajo od leta 2016. Istega leta je razpadla prva skupina klekljaric iz Železne Kaple oziroma se je del nje z voditeljico na čelu preselil v drug kraj. Društvo klekljaric v Železni Kapli danes šteje 12 članic in je del Klekljarske in tekstilne zveze Avstrije.
Bunka in kleklji
Majo Millonig sem med drugim povprašal po razliki med štrikanjem, kvačkanjem in klekljanjem. Kot pravi Maja, za štrikanje in kvačkanje potrebujemo le »volno in pletilke, pa morda še vzorec. Pri klekljanju pa moraš najprej pripraviti vzorec, ki ga prerišeš ali ga sam narišeš na trši karton, nato buckamo, okoli buck napnemo niti, nato moraš sukanec naviti na ´kleklne´, in šele potem lahko sploh začneš s klekljanjem. Že sama priprava je obširna, nato sledi delo, in ko je klekljana čipka končana, se jo še poškrobi, da ne izgubi oblike.«
Maja Millonig-Kupper prihaja iz Svetne vasi, pri klekljanju pa se najraje poslužuje tehnike, imenovane torchon, ki se je v 19. stoletju razvila v Franciji. Posebnost njenih klekljanih čipk je tudi ta, da jih v aranžmaju kombinira z ročno izdelanim papirjem, celoto pa običajno zaokroža slikarski okvir. Teh Majinih čipk sicer na razstavi »Pozdrav pomladi« nismo videli, razen čipke na sliki vabila na razstavo v kapelški Pasaži. Zato pa je Maja Millonig-Kupper svoje čipke razstavljala v Rožeku na zadnji razstavi, ki jo je v svoji galeriji lansko poletje uredila pokojna galeristka Marija Šikoronja.
Kapelška domačinka Bredica Sadolšek se je klekljanja naučila od gospe v zdravilišču, kjer je bila Bredica zaposlena. Njena prva učiteljica klekljanja je bila pokojna Renate Guggy, ki je bila dolga leta dejavna v avstrijskem klekljarskem društvu. Gospa je Bredico uvedla v klekljanje po tem, ko ji je Bredica povedala, da je prav klekljanje edina rokodelska tehnika, ki je še ne obvlada. Danes je Bredica Sadolšek izkušena klekljarica, ki svoje čipke najraje vključuje v prtičke, pogrinjke in podobne uporabno-dekorativne izdelke.
Klekljarica Brigitte Lintsche prihaja iz Žitare vasi, klekljati pa je začela pod mentorstvom gospe Darinke iz Slovenj Gradca. Leta 2016 se je pridružila skupini klekljaric iz Železne Kaple, ki ustvarjajo pod vodstvom Maje Millonig-Kupper. Čar klekljanja je zanjo v meditaciji, koncentraciji, gibanju prstov, pestrosti barv in oblik, seveda pa tudi v zadovoljstvu nad končnim izdelkom. »Denarni vložek ni velik, na začetku potrebuješ le sukanec, bucike, karton, ´kleklne´ in bunko,« še dodaja Brigitte Lintsche.
Obisk od blizu in daleč
Sobota, ko sem se mudil pri klekljaricah v Železni Kapli, je bila namenjena ogledu razstave »Pozdrav pomladi«, pa tudi prodaji klekljarskih pripomočkov. Dolga vrsta raznobarvnih sukancev, najrazličnejših knjig o vzorcih in tehnikah, »kleklni«, škarje in vse mogoče, kar utegne priti prav pri klekljanju, so bili razstavljeni v bližini Pasaže na glavnem trgu. Prodajala jih je gospa iz Spodnje Avstrije, ki kleklja že več kot 20 let.
Letošnjo razstavo »Pozdrav pomladi« so kapelške klekljarice, kot rečeno, pripravile v Pasaži. Lep, a omejen prostor, ki je tam na voljo, je razlog, zakaj za razliko od lani, ko so razstavljale v farni dvorani, ni bilo demonstracije klekljanja v živo. Zato pa je bilo na razstavi kar veliko ljudi od blizu in daleč. Recimo avstrijsko-belgijski zakonski par de Ro. Emma de Ro prihaja iz Gradca in se že 40 let profesionalno ukvarja s klekljanjem in poučevanjem na tečajih klekljanja, ki jih izvajajo na gradu St. Martin v bližini Gradca. Povprašana o vtisih z razstave kapelških klekljaric je povedala, da gre za »izredno lepo razstavo z zelo skrbno in natančno izdelanimi čipkami«.
