»Rutarhof«, hribovska Rutarjeva domačija nad Podkrinjem pri Mohličah, je leta 1931 postala nov dom Wernerja Berga, ko se je odločil, da se bo s svojo ženo Amalijo, roj. Kuster (»Mauki«), s hčerko Ursulo, por. Kuchling, ter z umetniškim prijateljem Kurtom Sachssejem preselil iz mesta na dvojezično podeželje in se poleg umetniškega ustvarjanja posvetil trdemu kmečkemu delu, se izpostavil »usodi med umetnostjo in kravami« (Erwin Hirtenfelder). Sicer pa naj bi družinsko ime Rutar izviralo iz besede rudar, »knapi«, kot pravijo rudarjem v Mežiški dolini.
Veliko priznanje organizatorjem
»Werner Berg – Rutarhof/Rutarjeva domačija« se imenuje tudi letošnja letna razstava pliberškega muzeja, poimenovanega po svetovno znanem umetniku, ki je bil do svoje smrti leta 1981 zaljubljen v svojo podjunsko domovino. Minulo nedeljo je razstavo slovesno odprl deželni glavar Peter Kaiser, obisčete pa jo lahko do 31. oktobra 2023, od torka do nedelje ter ob praznikih (med 10.00 in 18.00).
Kdor morda misli, da že vse ve o življenju Wernerja Berga, bo zanesljivo zelo (pozitivno) presenečen, kaj vse so pripravili organizatorji z muzejskim kuratorjem in Bergovim vnukom Haraldom Scheicherjem ter vodjem Bergovega muzeja Ar-thurjem Ottowitzem.
Zanimivi dokumenti
Na razstavi se lahko obiskovalke in obiskovalci seznanijo s privatnimi dokumenti od Bergovega rojstva pa do njegove smrti. Med njimi je uradno pismo tedanjega krškega »knezoškofa« Josepha Köstnerja (1906–1982) iz leta 1949, v katerem piše, da je Bergu do leta 1952 dovoljeno brati »komunistične knjige, časopise in publikacije« (med katere so uvrstili tudi Slovenski vestnik, op.), ob branju pa naj bi umetnik tudi molil. Tudi dobra tretjina njegovih slik še ni bila razstavljena, poudarja predsednik kuratorija Raimund Grilc, ki je vodil skozi nedeljsko odprtje razstave in katerega obiskovalci razstav že vsa leta zelo cenijo kot odličnega vodiča.
Prav tako je znano, da je bil Werner Berg vsa leta solidaren s slovensko narodno skupnostjo, še posebej, ko so bile v 70. letih prejšnjega stoletja na sporedu demonstracije proti podiranju dvojezičnih krajevnih napisov ter preštevanju manjšine. Po pripovedovanju Raimunda Grilca izhaja Bergova solidarnost do manjšin zato, ker je bila njegova družina kot pripadnica katoliške Cerkve tudi sama v manjšini. V njegovi rojstni domovini Wuppertal v Nemčiji so bili v večini protestantje.
Prijatelj Michael Guttenbrunner
Pretresljiva je tudi zgodba o njegovem članstvu v NSDAP leta 1936. Leto prej je nacistična oblast v Kölnu policijsko zaprla razstavo njegovih slik in jo označila kot »izrojeno umetnost« (»Entartete Kunst«). V NSDAP se je Werner Berg včlanil iz eksistencialnih razlogov, družina je živela v najhujših gospodarskih razmerah. Po besedah Haralda Scheicherja (Kleine Zeitung, 30. 4. 2023), je veliki umetnik vse življenje molčal o tem moralnem madežu. Po vojni pa se je za rehabilitacijo zavzemal predvsem literat Michael Guttenbrunner.
Trampusch: »Naš prijatelj«
Še več: priznali so mu »izrecno antifašistično miselnost«, leta 1947 pa tudi avstrijsko državljanstvo. Sicer pa ni informativna samo razstava, temveč prav tako knjiga Haralda Scheicherja. Tudi ta ima jedrnat naslov: »Rutarhof«.
Naj zaključimo poročilo z besedami kulturnega referenta Marka Trampuscha: »Werner Berg je dragocen kronist nekdanjega kmečkega življenja, koroški Slovenci pa smo veseli, da je bil tudi naš prijatelj in zaveznik.«
