To je kulturniško! Za slovenski kulturni praznik je 9. februarja 2020 pri Kulturnem domu v Pliberku, ki leži na Slovenski pisateljski poti, bila ob stoosemnajstletnici rojstva Milke Hartman, pesnice z Libuškega puela, odkrita zanjo spominska plošča.
Pliberk Odkritje plošče je bilo vpleteno v še kako kakovosten kulturni spored, ki so mu vsebinsko izpoveden in glasbeno-umetniški pečat vtisnili slavnostna govornica Eva Verhnjak-Pikalo, Kvartet Hartmann ́ce, MoPZ Foltej Hartman (vodi Martin Kušej), MePZ Podjuna (vodi Anja Kapun) ter recitatorki Mihaela Hartmann in Sabina Buchwald.
Milkine pesmi, najsi v zborovski obliki ali kot recital, so bile rdeča nit ali vodilo koncertnega dela prireditve v dvorani KD. Že sama pozornost, s katero je številno občinstvo sledilo sporedu, je živo potrdila, da so Milkine pesmi in njihova vsebina brezčasne in neodtujljiv del slovenske koroške bitnosti in duše.
Kultura in identiteta
Počastitev slovenskega kulturnega praznika se je pričela z zimzeleno »O Podjuna« v izvedbi MePZ »Podjuna«. Po pozdravu predsednika Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, Nika Kuppra, ki je naglasil pomen slovenske pisateljske poti in tudi opozoril na to, da se je Milka Hartman rodila 11. februarja 1902, skoraj sočasno pred 118 leti, je spregovorila njena sorodnica in poznavalka Milkinih del Eva Vrhnjak-Pikalo. Uvodoma je dejala, da sta si kultura in identiteta zelo blizu, saj je močna kulturna dejavnost koroških Slovencev ključna za to, da je identiteta južne Koroške slej ko prej tudi slovenska. Ogroža jo pa smrtonosna asimilacija. Pisateljske osebnosti kot Maja Haderlap in Peter Handke so zgled za to, da ima slovenščina končno tisto mesto, ki ji pritiče, kar potrjuje tudi imenovanje škofa. Brezbrižnost pa ta razvoj lahko izniči, zato je treba, da skupno gradimo našo slovensko identiteto.
Vse to je Milka Hartman dojela že v zgodnji mladosti in se odločila, da se bo zmeraj in povsod borila za slovenščino; to zavzemanje je gradila na domu, jeziku in veri. Njene pesmi so nastajale iz življenjske stvarnosti. Saj je Milka Hartman doživela celo dvajseto stoletje in vse dogodke shranila v liriki, prozi in melodiji. Do pojavljanja avtoric v Mladju je bila bolj ali manj edina koroška Slovenka, ki je pisala in objavljala pesmi v slovenščini. Beseda je bila njeno orožje v boju za pravičnost. Hrepenenje po osebni svobodi in želja, da utrdi identiteto preproste koroške Slovenke sta tudi osnovi za ustvarjanje ženske podobe v njeni literaturi. V Slovenskem izobraževalnem društvu v Pliberku je prišla v stik z literaturo, kot učitljica gospodinjstva je svoje znanje in zamisli posredovala dekletomnagospodinjskihtečajihpo Koroškem.
Mika Hartman je bila odprta za moderne ideje in se uveljavila, kar v tedanji moško in konservativno zaznamovani družbi ni bilo lahko, kaj šele samoumevno. Kolektivno identiteto je postavila nad individualno. Po drugi svetovni vojni je bila aktivna v politiki, sodelovala je v Antifašistični zvezi žena (AFŽ) in vključila se je v kampanjo za priključitev Koroške k Jugoslaviji. Pozneje je bila dejavna pri Narodnem svetu koroških Slovencev in Krščanski kulturni zvezi.
O spominski plošči za Milko Hartman je Eva Verhnjak-Pikalo dejala, da je spomenik ženski, ki je na koroških tleh s pridnostjo in doslednostjo uspela v dvojnem manjšinjstvu: kot ženska v družbi, ki jo je obvladovala moška inteligenca in kot pripadnica manjšinjskega naroda.
Svoja razmišljanja in zaključke je slavnostna govornica zaključila z ugotovitvijo, da je Milka Hartman orala ledino in vanjo sejala slovensko besedo. Oboje, orati ledino in sejati slovensko besedo, moramo opravljati naprej, da bodo pognale dragocene sadike s čim bolj globokimi koreninami.
Z Milkino zimzeleno budilnico »Ob reki Dravci«, ki so jo ob spremljavi Georga Errensta zapeli vsi nastopajoči in občinstvo, se je končala slavnostna akademija za letošnji slovenski kulturni praznik. Zatem pa so skupaj s člani rodbine Hartman predsednik DSPA Niko Kupper, pliberški župan Štefan Visotschnig in kulturni referent Marko Trampusch odkrili spominsko ploščo Milki Hartman.
