Dunaj Za hotel in študentski dom Korotan so značilne posebne tematske sobe, ki so povezane s slovenskimi osebnostmi, ki so živele in delo- vale na Dunaju.

Spominskim sobam skladatelja Huga Wolfa, čebelarja Janeza Janše in pravnika, sociologa in univerzitetnega profesorja Andreja Gosarja se je 31. januarja pridružila še soba v spomin na ribniške krošnjarje in lončarje, ki so svojo robo v času avstro – ogrske monarhije tovorili vse do Dunaja in so v nekem smislu značilne pojave ali celo osebnosti, ki so pustile samosvoje sledi v zgodovinski zavesti nekdanje cesarske prestolnice. 

Istočasno so v prisotnosti slovenske veleposlanice v Avstriji Ksenije Škrilec, direktorja Korotana Antona Levsteka, ribniškega podžupana Aleša Miheliča in Josefa Matla, ki je namestnik načelnika dunajskega okraja Josefstadt, odprli z ribniško sobo tematsko povezano razstavo o krošnjarjih, ki jo je pripravila direktorica Rokodelskega centra v Ribnici na Dolenjskem Polona Rigler. 

Krošnjarji so bili značilen pojav trgovanja s suho robo. Cesar Friderik III. je namreč leta 1492 podelil svojim kočevskim in ribniškim podložnikom privilegij trgovanja z živino, žitom in različnimi domačimi pridelki in izdelki, z doma izdelanim platnom in drugimi predmeti, v želji, da bi se s tem prebivalstvu omogočil dodaten zaslužek. Začelo se je večstoletno živahno trgovanje s suho robo, ki so jo krošnjarji prenašali »s krošnjo na ramenih« peš od kraja do kraja in od hiše do hiše. Legendarni »Ribničan Urban« je svojo trgovino nosil ali vozil od vasi do vasi po vseh deželah 

nekdanje habsburške monarhije. Pozneje so krošnjarili tudi s konji in vozovi. Prodajali so rešeta in sita, škafe, čebre, brente, košare iz leskovih viter, lesene žlice, a tudi lončarske izdelke iz žgane kočevske gline. Krošnjarstvo še tudi danes ni povsem zamrlo. V Rokodelskem centru v Ribnici še vedno prirejajo posebne tečaje 

o rešetarstvu, ročnem mizarstvu, pletarstvu in drugih podobnih veščinah v želji, da stara večstoletna tradicija v novih digitaliziranih industrijskih časih visoke tehnlogije ne bi povsem ugasnila. 

Okrog 200 družin se v ribniškem okolišu še vedno ukvarja z rokodelstvom. Domači gozdovi in domača glina jim ponujajo tako rekoč pred pragom material za izdelovanje najrazličnejših predmetov. Nekateri izdelovalci lesenih predmetov in nekateri lončarji so pri tem pravi mojstri in umetniki. 

Nekdanja kmečka trgovina s suho robo je dandanes dobila novo sodobno obliko. Poleg praktičnih predmetov, na primer ročno izdelanih zobotrebcev, ponujajo današnji krošnjarji in lončarji tudi različne spominke in igrače, na primer konjička, ki piska. Spremenila se je tudi oblika prodaje. Nekdanje potujoče krošnjarje so zamenjali tako imenovani »zdomarj«, ki s kombiji prevažajo svojo robo v bližnji in v širni svet. Vse te izdelke, lesene škafe in korita, lonce in igrače, je dandanes mogoče kupiti tudi kar preko spleta ali s pomočjo mobilnega telefona. 

V tretjem dunajskem okraju je imel svojo delavnico Dominik Bartol, ki je nekaj svojih izdelkov daroval leta 1990 muzeju v Ribnici na Dolenjskem. Občina Ribnica mu je kot nadaljevalcu krošnjarske tradicije podelila Urbanovo nagrado.