Minuli petek, 13. maja, so društveniki SPD Kostanje vabili na odprtje razstave in spominsko prireditev.
Tudi na Kostanjah so se letos spomnili deportacije koroških Slovenk in Slovencev v aprilu 1942. Ob 80. obletnici je Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak vabilo na odprtje razstave »Podedovani molk, potlačeni spomin«, ki je postavljena na vaškem trgu v Kostanjah. Že lani je bila razstava na ogled v Vrbi. Ob njej je pri Mohorjevi založbi izšla knjiga z naslovom »Podedovani molk, potlačeni spomin. Vrba pod kljukastim križem 1938–1945«. Knjiga in razstava se spoprijemata s temnim poglavjem nacionalsocialistične strahovlade med letoma 1938 in 1945 v tržni občini Vrba.
Navzoče je pozdravil predsednik kulturnega društva Drabosnjak Ernst Dragaschnig, spregovoril pa je tudi podžupan Vrbe Markus Fantur. Glasbeno so odprtje v farni cerkvi oblikovali dijaki LŠ Kostanje in Kvintet bratov Smrtnik. Prireditev je povezoval Jona Zeichen.
S Kostanj deportirali 22 oseb
61 oseb iz občine Kostanje je bilo prvotno na seznamu za deportacijo, je povedala Monika Wieser-Zeichen, ki je spregovorila o deportaciji v nekdanji občini Kostanje, od leta 1973 del občine Vrba. Imena koroških Slovenk in Slovencev, ki naj bi bili deportirani, je zbral domači trikotnik: župan, vaški vodja kmetov in vaški vodja NSDAP. V jutranjih urah 14. aprila 1942 so potem deportirali 22 oseb iz treh družin: 9-člansko družino Dragaschnig, p.d. Rumaž, 11-člansko družino Kokot, p.d. Župek, ter Mario in Johanna Lesjak, p.d. Leitenbauer. Wieser-Zeichen je povedala, da je v občini Kostanje bilo še več žrtev nacističnega režima. Postali so žrtev nacistične evtanazije ali bili zasledovani, ker so bili Jehove priče.
Wieser-Zeichen je povedala, da je doraščala na Korenu. Družinski jezik je bil slovensko kostanjško narečje, kar je bilo za 60-ta leta kot je poudarila za Kostanje že posebnost. Slovenščino so tedaj govorili samo še v treh družinah. Leta 1910 so v Kostanjah še našteli 730 oseb s slovenskih pogovornim jezikom in 42 z nemškim. Spregovorila je o nekdaj bogatem slovenskem kulturnem življenju na Kostanjah z zborom, tamburaško skupino in gledališko dejavnostjo, pri kateri je sodelovala polovica vasi.
Kar se je zgodilo ne mormo izbrisati je povedala Wieser-Zeichen. Vsekakor pa se lahko danes zanimamo za regionalno zgodovino, lahko poslušamo bolečim zgodbam in se lahko naučimo izginjen jezik. Zamolčanje in pozaba nista prava
pot. Več slik lahko najdete v galeriji: Povezava
