Odprtje razstave ob 80. obletnici deportacije koroških Slovenk in Slovencev: Tudi na Kostanjah so hoteli uničiti slovenski živelj

Tudi na Kostanjah so se letos spomnili deportacije koroških Slovenk in Slovencev v aprilu 1942. Ob 80. obletnici je Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak vabilo na odprtje razstave »Podedovani molk, potlačeni spomin«, ki je postavljena na vaškem trgu v Kostanjah. Že lani je bila razstava na ogled v Vrbi. Ob njej je pri Mohorjevi založbi izšla knjiga z naslovom »Podedovani molk, potlačeni spomin. Vrba pod kljukastim križem 1938–1945«. Knjiga in razstava se spoprijemata s temnim poglavjem nacionalsocialistične strahovlade med letoma 1938 in 1945 v tržni občini Vrba.

Navzoče je pozdravil predsednik kulturnega društva Drabosnjak Ernst Dragaschnig, spregovoril pa je tudi podžupan Vrbe Markus Fantur. Glasbeno so odprtje v farni cerkvi oblikovali dijaki LŠ Kostanje in Kvintet bratov Smrtnik. Prireditev je povezoval Jona Zeichen. 

61 oseb iz občine Kostanje je bilo prvotno na seznamu za deportacijo, je povedala Monika Wieser-Zeichen, ki je spregovorila o deportaciji v nekdanji občini Kostanje, od leta 1973 del občine Vrba. Imena koroških Slovenk in Slovencev, ki naj bi bili deportirani, je zbral domači trikotnik: župan, vaški vodja kmetov in vaški vodja NSDAP. V jutranjih urah 14. aprila 1942 so potem deportirali 22 oseb iz treh družin: 9-člansko družino Dragaschnig, p.d. Rumaž, 11-člansko družino Kokot, p.d. Župek, ter Mario in Johanna Lesjak, p.d. Leitenbauer. Wieser-Zeichen je povedala, da je v občini Kostanje bilo še več žrtev nacističnega režima. Postali so žrtev nacistične evtanazije ali bili zasledovani, ker so bili Jehove priče.

Wieser-Zeichen je povedala, da je doraščala na Korenu. Družinski jezik je bil slovensko kostanjško narečje, kar je bilo za 60-ta leta kot je poudarila za Kostanje že posebnost. Slovenščino so tedaj govorili samo še v treh družinah. Leta 1910 so v Kostanjah še našteli 730 oseb s slovenskih pogovornim jezikom in 42 z nemškim.  Spregovorila je o nekdaj bogatem slovenskem kulturnem življenju na Kostanjah z zborom, tamburaško skupino in gledališko dejavnostjo, pri kateri je sodelovala polovica vasi.

Kar se je zgodilo ne mormo izbrisati je povedala Wieser-Zeichen. Vsekakor pa se lahko danes zanimamo za regionalno zgodovino, lahko poslušamo bolečim zgodbam in se lahko naučimo izginjen jezik. Zamolčanje in pozaba nista prava
pot.  Več slik lahko najdete v galeriji: Povezava