Krstna uprizoritev gledališke predstave »Viktor Polnori« je bila v četrtek, 16. septembra 2021, v Kulturnem in komunikacijskem centru Šentjanž v Rožu. Pripoveduje o breznogem možu z imenom Viktor Polnori, ki je z lastnikom mlina za osemsto šilingov stavil, da bo pravočasno prišel na svoj cilj, torej na drugo stran visokega gozda, pred dvanajsto uro. Obenj se je spotaknil mimoidoči zdravnik in ga rešil pred smrtjo, tako da ga je odnesel na cilj. Cilj obeh, Polnorega in zdravnika, je bil isti kraj: »pred cerkvenimi vrati v Födingu«.
Neobičajna postavitev odra je bila že prvi od elementov, ki so pričarali nenavadno, sanjsko vzdušje Bernhardove kratke pripovedi z oznako »zimska pravljica«: gledalci so sedeli v središču na stolih brez naslonjal, tako so lahko svoj položaj sproti prilagajali dogajanju na odru, na črnih pravokotnih mizah. Takoj za postavitvijo – naštevam zaporedno po časovnem zaporedju gledalčevega objektiva – je bila lučna osvetlitev naslednji navdušujoči element. Kontrast močne belorumene svetlobe na enem polu, temni kostumi igralcev in Viktorja Polnorega, ki je v predstavi velika lutka, na drugem polu, se odlično zlije v tragično in mistično podobo.
Pripoved je zelo kratka, dogaja pa se pravzaprav nič spektakularnega, čeprav je dlje časa videti tako, kot da vsak trenutek nekaj bo; večji pomen imata gib in glasba. Gledalci, čakajoči na »dogodek« ali doživljaj, za katerega mislijo, da se bo zdaj zdaj zgodil, nikakor niso ostali razočarani, predvsem zaradi vseh opisanih elementov in njihovih učinkov: odrska postavitev, ki zahteva aktivno gledalčevo pozornost, luči, ki dosledno spremljajo natančen odrski gib, in glasba, ki pričara sanjsko vzdušje. Igralca sta se odlično izkazala v artikuliranem pripovedovanju, Aleksander Tolmaier še posebej v preciznem in počasnem gibu zdravnika, ko se, nesoč Polnorega, plazi skozi »sneg« (zanimivo, da ga je pripoved začarala brez rekvizitov oziroma materialov, ki bi ponazarjali belo, visoko zasneženo pot, po kateri je nesel Viktorja Polnorega, razen v zelo kratkem prizoru majhnega snopa snežink v modrikasti svetlobi) in ob tem ustvarja pravo napetost ter zastavlja gledalcu vprašanje, ali bo dejansko lahko prehodil vso to dolgo pot, ki se je razpredala pred njima. Slišno se je – poleg mistične glasbene mešanice prečne flavte (Christian Filipič) in akordeona (Roman Pechmann), ritmično izredno usklajene z odrskimi situacijami – v zadnjem prizoru zaznalo lep glas Katarine Hartmann. Naporna pot in redko pripovedovanje, v enourni predstavi je namreč pripovedovalni del izredno kratek, se zaključi v Bernhardovem slogu kratkih pripovedi. Pisal je zabavno in godrnjavo, in prav ta moč njegovega pisateljskega sloga je bila v predstavi dobro izkoriščena. Z motivno-tematskega vidika predstave to lahko utemeljimo s tragičnostjo človeka brez nog (kar je domiselno izdelana lutka s svojim videzom tudi ustrezno ponazarjala), ki je v nekem smislu tudi komično obarvana. Komiko na prvi pogled vsebuje že naslov »Viktor Polnori«. Viktor je morda zmagovalec, saj je dobil stavo, Polnori pa je morda zato, ker si je zadal nerealen cilj glede na svoje stanje, česar se je obenem zavedal. Njegov argument za to dejanje je absurdno komične narave: »Ker se brez poskusa ne izpusti nobene dobre priložnosti, da se izboljšaš.« Komična so na trenutke tudi naključja, ki so tako bizarno naključna, da nihče ne bi verjel, da obstajajo, ali pa gre za v resnici čisto možne življenjske izide, kot je naključje, da sta se dva neznanca znašla poznega večera na poti na točno isti kraj »pred cerkvenimi vrati v Födingu«. Ti absurdno komični vložki vendarle niso izraziti, zato je zgodba v predstavi prej tragično-mistična, vsekakor pa je Bernhardov slog pisanja tak, da je opis naključja v določenih situacijah duhovit.
Ob poskusu motivno-tematske opredelitve je še ena premisleka vredna stvar. Zdravnik šele po slovesu s Polnorim pomisli, da je Polnori sicer dobil stavo, toda kaj mu bodo škornji, ki si jih bo lahko z denarjem od dobljene stave kupil, ko pa ima polomljene lesene noge? Vpliv Viktorjevega pripovedovanja na zdravnika je očitno tako močan, da po uspešni poti podvomi v lastno pamet: »Kaj za en človek, sem premišljeval v visokem gozdu, ki me je na poti domov tako zdeloval, da sem mislil, da bom prišel preč, je ta Polnori? Je nor?« Toliko o možni komiki, sicer pa ima Bernhardova mračna resnicoljubnost tudi veličastno plat: »/…/ je jedro njegove pisateljske in človeške veličine in razlog, da je celo v njegovi mržnji nekaj veličastnega.« (Književni listi, Delo, 2013) Tragično-mistična predstava s srečnim koncem »Viktor Polnori« je ujela duh peresa odličnega pisatelja in kulturnega delikventa ter je zagotovo vredna ogleda.
