V okviru 67. Ljubljana Festivala smo v Cankarjevem domu 26. avgusta poslušali enkraten koncert orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod vodstvom njihovega stalnega dirigenta Valerija Gergijeva. Že prvi zamahi dirigenta z njemu značilno potresujočo desno roko, ko pravzaprav dirigira z vsakim prstom posebej, so dali slutiti da bomo priča izredni umetniški kreaciji. Zelo znana Pavana za umrlo princeso M. Ravela je zazvenela v nabito polno Gallusovo dvorano harmonsko izredno zlito, kakor da bi se morje prebujalo v jutranjem svitu! Stalnica repertoarja vseh velikih orkestrov, kar orkester Marijinega gledališča vsekakor je, je tudi Debussyjev Preludij k Favnovemu popoldnevu, ki so ga izvedli kot drugo skladbo. Skladbo prične zelo pritajeno solo flavta, ki se ji je pridružila solo violina, obe z izrednim občutkom za dinamiko. Orkester ju je spremljal srednje glasno, to je bila glasba za pomirjenje in dušo, kar vsekakor potrebuje vsak človek!

Sledil je Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu S. Rahmaninova. Odigral ga je »čudežni deček«, 27-letni ruski pianist Dimitrij Šiškin, ki je že pri šestih letih prvič igral z orkestrom. Zmagal je že na številnih tekmovanjih, med drugim lani na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Ženevi. Tudi nas je z igranjem Rahmaninova navdušil z bravurozno igro in popolno vživetostjo v zelo težek klavirski part. To je neverjetno kontrasten koncert, v katerem prehajajo glasbene téme iz mirnega igranja do viška, ko sta solist in orkester eksplodirala v neverjetno energijo, ki jo je zmožen samo zelo velik talent. Igral je na klavir kakor da bi zrasel z njim in dobesedno je! Navdušeni publiki  se je  zahvalil z dvema virtuoznima dodatkoma.

Ruski skladatelj Dmitrij Šostakovič je »svojo 10. Simfonijo pričel pisati pred Stalinovo smrtjo, dokončal pa jo je po njegovi smrti. Je najbolj dodelana in gosto stkana med njegovimi simfonijami. Allegro naj bi bil dekadenten portret Stalina – njegove živalske moči in podivjanosti« – tako beremo v spremnem koncertnem listu Ljubljana Festivala. In res je v Cankarjevem domu bil prvi stavek simfonije dokaj miren, klarinet in flavta si kar nekaj časa podajata zanimivo glasbeno témo, v nadaljevanju pa ves orkester preide v buren allegro. Ta se nadaljuje v drugem stavku, ob občutni podpori trobil. Tretji stavek, označen z Allegretto, je zelo miren, pravzaprav je bil to adagio. Osnovni solo hornista povzame nekaj časa ves orkester in nazadnje tudi odlični 1. violinist. Gergijev zaključi ta stavek s sijajnim pianissimom. 

Četrti stavek najprej uvede miren andante, nakar je sijajni Valerij Gergijev povedel odličen orkester, ki nam je v Ljubljani dokazal, da je eden najboljših orkestrov na svetu, v veličastni zelo hitri allegro (kar naj bi ponazarjalo zgoraj omenjeno »živalsko moč in podivjanost«)  in s tem tako navdušil publiko, da so po burnem ploskanju dodali še odlomek iz znanega baleta I. F. Stravinskega Ognjena ptica. Ta koncert je bil nedvomno eden od viškov 67. Ljubljana Festivala.