Zborovodja in etnomuzikolog, 1. prejemnik Tischlerjeve nagrade Lajko Milisavljevič (1943–2002), je največji pečat pustil v Rožu. Ob 50-letnici prve vaje MePZ Rož je SPD Rož v nedeljo, 21. januarja, pripravilo spominski koncert. Spomin na Milisavljeviča živi naprej v ljudeh, ki se jih je dotaknil.
Prvič se je na Ziljo leta 1969 na kolesu iz Ljubljane pripeljal zbirat ziljske ljudske viže, prenočil je pri Mešnikovih v Gorjanah. Zadnjič se je Lajko Milisavljevič proti Šentjakobu z avtom odpravil neko sredo v zimi, leta 2002. Tam so ga na vaji pričakovali pevke in pevci njegovega mešanega zbora, a ga niso nikoli več dočakali. Naslednjega dne jih je dosegla vest o njegovi nesreči in boju za življenje v bolnišnici, ki ga je njihov pevovodja izgubil po nekaj mesecih. Na pogrebu je 12. decembra 2002 v imenu MePZ Rož spregovoril Marjan Štiker. »Peli smo njemu tako ljubo Drumlico, a smo bolj požirali solze, kot pa peli,« se razsutja pepela Lajka Milisavljeviča na ljubljanskem pokopališču Žale spominja Pepca Lederer, ki je sodelovala pri vseh stilnih koncertih MePZ Rož. Med prvimi vajami v izbi Štikerjeve domačije v Šentpetru in pogrebom je Lajko Milisavljevič z MePZ Rož izvedel več izredno ambicioznih tematskih koncertov. Te produkcije, predvsem največja uspešnica Ponižani in razžaljeni, so gostovale in odmevale daleč onstran Roža in Šentjakoba. Vmes so pevke in pevci, mnogi med njimi prvič, z zborovodjem Milisavljevičem potovali na seminarje na Jadransko morje, se v srbski Šumadiji leta 1982 udeležili njegove poroke, predvsem pa kot ljudje in osebnosti rasli tudi preko angažmaja in tem, ki jih je skupaj z njimi odpiral Lajko Milisavljevič.
Produkcije pred svojim časom
Kot je na koncertu v farovžu poudaril predsednik SPD Rož Karli Krautzer, ki je skupaj s hčerko Leno povezoval program, je marsikateri od teh stilnih koncertov aktualen še danes. Ponižanih in razžaljenih danes ni nič manj kot leta 1988, kvečjemu več. Verska nestrpnost po svetu je še vedno problem, na katerega odgovarja ekumenski program Pesmi upanja z judovskim, katoliškim, pravoslavnim in islamskim bogoslužjem. Zadnji stilni koncert, ki ga je z MePZ Rož pripravil Lajko Milisavljevič, je leta 2001 nosil naslov Pesmi zbledele zemlje. Tema tega koncerta je bila varstvo okolja.
Pepca Lederer, Jaka in Zalka Sitter, pevki in pevec MePZ Rož
»Bolje od nas samih je vedel, česa smo skupaj sposobni.«
Pepca Lederer: »MepZ Rož sem se na pobudo Dorice Sabotnik pridružila leta 1974, ko sem bila stara 20 let. Prej sem pela v domačem šentjakobskem cerkvenem zboru. Lajko zame ni bil le odličen zborovodja, temveč predvsem človek in prijatelj. Niti denarja za gorivo ni hotel vzeti od nas. Nismo bili najboljši pevci, a nam je zaupal, saj je bolje od nas samih vedel, česa smo skupaj sposobni. Z njim smo veliko prerajžali, saj sem sodelovala pri vseh produkcijah in še danes doma hranim vse kostume. Ponosna sem, da sem bila od prve do zadnje vaje zraven. Najlepša leta mladosti smo skupaj preživeli v zboru.« Jaka Sitter: »Zboru sem se pridružil na prvi vaji, star 19 let. Velik del naše kulture smo spoznali preko njega, čeprav smo domačini. To nam ni dalo le veselja do petja, ampak tudi identiteto. V Srbiji smo pri njegovih stricih tri dni praznovali Lajkovo poroko.« Zalka Sitter: »Večina pevcev je morje prvič videla na seminarju z Lajkom, ki nam je pokazal veliko sveta. To je bila naša mladost, šele ko je umrl, smo se zavedeli tega.«
Dorica Sabotnik, pevka MEPZ Rož
»Bili smo divji, on pa potrpežljiv.«
Dorica Sabotnik: Lajka sem spoznala na demonstracijah v Celovcu leta 1973 in ga naslednje leto kot zborovodjo pripeljala v Šentjakob oz. Šentpeter, kjer sem odraščala pri Štikru. Prvo vajo s 15 pevci smo imeli pri nas doma, nato pa v farovžu. A se je tedanji župnik razburjal, češ da neki komunist z zborom vadi v farovžu, tako da smo se morali preseliti v zgornje nadstropje Posojilnice. Tedaj Lajko še ni imel avta, temveč je z vlakom prihajal v Podrožco. Velikokrat je prenočil pri bratu Joziju. Bil je zelo skromen, nobenega plačila ni hotel. Bili smo divji, on pa potrpežljiv.
