Festival Ljubljana nam je, poleg drugih odličnih koncertov letošnjega poletja, 28. avgusta v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma pripeljal tudi mednarodni odlični Kraljevi orkester Concergebouw iz Amsterdama. Pod vodstvom madžarskega dirigenta Ivana Fischerja, ki sicer dirigira najboljšim orkestrom v svetu, so izvedli malo izvajano sedmo simfonijo Gustava Mahlerja. To je prava romantična simfonija, eno njegovih najizvirnejših del, ki v svojih petih stavkih deluje malo nepovezano. Toda samo na videz. Mahler je to simfonijo komponiral v svoji glasbeni rezidenci v kraju Maiernigg pri Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Prvo izvedbo je leta 1908 kar sam dirigiral v Pragi.
Dirigent Fischer je orkester postavil malo drugače in sicer so bila trobila zadaj na desni strani, osem kontrabasov je pa postavil za celotnim orkestrom pred tolkali. Taka postava je delovala za nas malo nenavadno, je pa prispevala k mogočnejšemu bolj simfoničnemu zvoku orkestra. Koncertna mojstrica je bila neverjetno vehementna, pri večini vstopov prvih violin se je kar dvignila, tudi nekateri kolegi so jo delno posnemali, tako da je orkester deloval zelo dinamično. Že v 1. stavku – Langsam-Adagio smo bili priča močni energiji odličnega dirigenta. Že tedaj je bil odličen solist na tenor hornu. V 2. stavku – Nachtmusik, Allegro moderato smo slišali kratko koračnico in tudi kravje zvonce. Ti so seveda ustvarili vtis prirode na vasi. Pri tretjem stavku Scherzo – Schattenhaft sta se orkestru za kratek čas pridružila solista na mandolini in kitari, kar redko slišimo pri izvedbah raznih simfonij. Je pa delovalo zelo simpatično, tudi 1. violinistka nam je zaigrala nekaj lepih solov. 4. stavek – Nachtmusik, Andante amoroso je bil seveda bolj umirjen in je deloval kot zatišje pred finalom. In res je bil 5. stavek Rondo – Allegro ordinario malo divji, dirigent je pognal celoten orkester v divji finale in na koncu so se ostalim instrumentom ponovno pridružili pravi kravji zvonci. To nenavadno zasedbo odličnega orkestra je publika v polni dvorani nagradila z bučnim dolgotrajnim ploskanjem. Dirigent je med aplavzi dvignil vsako orkestrsko skupino in še posebej soliste med godalci in trobilci posebej, za kar mu velja čestitati.
