Vprašanju, ali so običaji, šege in navade z vsemi spremembami, ki jih prinaša čas, del naše identitete, fikcija ali pa zgolj voda na mlin komerca, folklorizacije in turističnih menedžerjev, se je v petek, 17. septembra tega leta v Domu v Tinjah posvetil krog etnologinj, pedagogov in izobraževalcev odraslih.
Ziljan in arhivar Peter Wiesflecker je na primeru slovenskega oz. dvojezičnega dela Zilje in na osnovi lastnega dolgoletnega ukvarjanja z ziljskimi običaji in šegami skušal izluščiti jedro vprašanja o sozvočju običajev in regionalne identitete. Uvodoma je zavrnil istovetenje jezikovne stvarnosti s kulturno. Od srede 19. stoletja prejšnjega stoletja so ziljski žegnanjski običaji štehvanje, visoki ali prvi rej ter pesmi in pa noša v središču pozornosti etnoloških in znanstvenih raziskav.
Poudaril je velike zasluge slovenskih etnologov in zbiralcev narodnega blaga za dokumentiranje in zapisovanje ziljskih običajev, šeg in pesmi in opis ziljske noše (nekatere so danes celo v muzeju v St. Petersburgu) za znanstvene ter ekološke raziskave, ti so to duhovnika Urban Jarnik in Matija Majar-Ziljski, Oskar Dev, Franc Marolt, Zmaga Kumer, Lajko Milisavljevič, Ivan Grafenauer, Pavle Zablatnik, Niko Kuret, Marija Makarovič, Helena Ložar. S koroško-nemške strani sta se predvsem Georg Graber in Oskar Moser, seveda z vsemi nemškonacionalnimi ideološkimi pritiklinami, posvečala temu vprašanju.
Od konca prejšnjega stoletja tudi nemški koroški zbori sprejemajo slovenske ziljske pesmi v svoj repertoar oz. se posamezniki s projekti zavzeto ukvarjajo s slovensko kulturno dediščino Zilje in jo sprejemajo kot samoumeven del svoje regionalne identitete, ki postaja vse bolj dvojezična. Eksport teh običajev v turistične namene ne pride v poštev. Od leta 2018 sta ziljska noša in ziljski žegen del nesnovne kulturne dediščine UNESCA.
Martina Piko-Rustia, ravnateljica Narodopisnega inštituta Urban Jarnik je spregovorila o običajih in jeziku ter poudarila, da ima dvojezična pokrajina Koroške različne tradicije običajev. Vzporedno z mačehovskim odnosom uradne dežele do slovenščine je v preteklosti vse do danes cvetelo tudi odtujevanje, da ne rečemo kraja in ponemčevanje slovenske kulturne dediščine. Številne osebnosti kot Urban Jarnik, Matija Majar-Ziljski, Jakob Sket, Janez Šajnik, Anton Janežič, Vinko Möderndorfer, Josip Šašelj, Karel Štrekelj, Pavle Zablatnik, France Marolt, Zmaga Kumer, France Cigan, Lajko Milisavljevič, Bertej Logar in drugi so s svojim zbirateljskim in izdajateljskim delom ter z znanstvenimi študijami in celo stilnimi koncerti dokumentirali slovensko narodnopisno bogastvo dežele in dokazovali, da slovenščina ni »ubog jezik«. Tako so odbijali vse nemškonacionalne poskuse njegovega izrivanja in izničevanja ter ponižujoče folklorizacije. Predvsem oče »vindišarske teorije« Martin Wutte, Georg Graber, ki je Slovencem odrekal sleherno kulturno ustvarjalnost, in Primus Lesjak iz Kotmare vasi so tozadevno bili najhujši gorečneži.
Poslovodja Kärntner Bildungswerka Michael Aichholzer je govoril o ohranjanju običajev kot pastorku in hkrati priložnosti izobraževanja odraslih. Običaji so del identitete, priložnost refleksije in vir navdušenja. Prazniki običajev danes za KBW niso več izobraževalne prireditve, prostovoljno in častno delo pa je še zmeraj eden od stebrov dejavnosti. Običaji so močno gonilo sodelovanja in udejstvovanja ter priložnost krepitve občutka prijetne skupnosti in družabnosti.
V pisni obliki je Sabina Buchwald predstavila nekaj ohranjenih besedil o pliberškem sejmu. Danijel Wutti je spregovoril o pomenu običajev ter o oblikah identitet slehernega posameznika, pri čemer je posebnega pomena prav medkulturno učenje. Koroška pa je pravšnja učilnica za odkrivanje tega bogastva.
Herta Laussegger je na primeru Blač in dokumentiranju načina ohranjanja tamkajšnjega štehvanja in ziljskega žegna ter starih pesmi prikazala, kako že skoraj pozabljeno ljudsko blago spet zazveni v svoji izvirni obliki. Tam se na primer za žegen prilično zberejo fantje in pojedo obredne in druge ljudske pesmi, da ne gredo v pozabo.
