Komentar Dominika Uraka, atašeja avstrijskega veleposlaništva v Islamabadu, Pakistan.
Nekaj ur po ruskem priznanju dveh separatističnih regij Luganska in Donecka na vzhodu Ukrajine je ruska vojska prekoračila meje suverene države in začela s tako imenovano specialno vojaško operacijo. Čeprav so nas preko medijev tajne službe že tedne vnaprej svarile, si večina ljudi preprosto ni mogla predstavljati tako obsežne vojne v srcu Evrope. Še vedno smo v nekakšnem stanju šoka in še nismo dojeli, kaj se je pravzaprav zgodilo in kakšne bodo posledice.
Kdor sledi aktualnim dogodkom in prebira ukrajinske, ruske in mednarodne medije, hitro opazi, da nismo samo v situaciji, v kateri se množijo oboroženi napadi in vojni zločini, ampak da postajamo priče največje informacijske in hibridne vojne v zgodovini. Takšna vojna sredi Evrope je v luči tako ali tako že rastočega pritiska na demokratske in pravne državne strukture v vrsti evropskih držav in na zahodu ter vzpona avtokratskih struktur eksplozivna zmes, ki lahko zruši mednarodni sistem in ravnotežje, ki se je učvrstilo po drugi svetovni vojni v Evropi. Z dvema govoroma »v živo« – saj sta očitno bila posneta že vnaprej, pokazana pa na različna dneva – o priznanju Luganska in Donecka in o začetku vojaške operacije v Ukrajini se je ruska vlada po letih taktičnega približevanja in ponovnega oddaljevanja dokončno odvrnila od Evrope.
Seveda bi lahko navedli številne zamude s strani Evropske unije v odnosu z Rusijo. Evropa je skozi dolga leta zanemarjala varnostne interese države, ki ima skupno mejo z Evropsko unijo in ni zadostno vključevala Rusije v strateška razmišljanja po varnosti. Zavlačevala se je tudi integracija Ukrajine v Evropsko unijo in nekatere obljube so preprosto bile prazne (ali smo dejansko hoteli vključiti Ukrajino v obrambni pakt NATO?). Tudi reakcija zahoda na okupacijo Krima v letu 2014 je bila preveč zadržana. Naprej bi lahko naštevali zamude in napake z naše strani, a bomo kljub temu prišli do istega rezultata: neupravičen vojaški pohod na Ukrajino je navsezadnje sprožil spiralo nasilja in za določen čas uničil vse pogovorne formate in dialog.
Šibka reakcija v letu 2014 nas uči, da mora tokratni odgovor biti veliko bolj odločen. Sankcije so eden od instrumentov, a ne bodo privedle do takojšnjega pozitivnega učinka na tragedijo v Ukrajini. Poleg tega imajo potencial, da še bolj zaostrijo konflikt. Tako je na primer bivši prezident in ministrski presednik Rusije Dimitrij Medvedjev v smer Evropske unije že dejal, kako hitro se gospodarska vojna lahko spreobrne v oborožen konflikt. Sankcije, usmerjene proti konkretnim osebam vladajočega aparata pa so v tej situaciji kljub temu ustrezne in smiselne.
Na eni strani lahko zaostrijo gospodarski položaj in privedejo do tako resnega pomanjkanja življenjskih perspektiv, da se prebivalstvo – predvsem mladi večinoma ne podpirajo trenutne vojaške operacije – postavi proti trenutni vladi. Odgovor na množične ulične proteste bi bil izredno krut, aktualna primera v Belorusiji in v Kazahstanu sta nam to dokazala. Ker je sistematično uničevanje opozicijskih struktur v Rusiji v zadnjih letih privedlo do paralize v družbi, skorajšnjih velikih organiziranih protestov ne moremo pričakovati. Na drugi strani je predstavljivo, da se sankcionirane osebe, tako na političnem kot tudi na gospodarskem področju, odvrnejo od predsednika in pride do upora znotraj elite.
Čeprav je Rusija postala žrtev lastne propagande – Ukrajina ni takoj kapitulirala in Rusija ni zavzela zaželene vloge osvobodilne sile – smo do danes prelistali le uvodne strani ruskega vojaškega scenarija. Smo na začetku poglavja za slučaj izostanka hitre kapitulacije Ukrajine. Pripravljeni moramo biti torej na bistveno poslabšanje situacije, hitra rešitev konflikta preko pogajanj postaja vse bolj nerealistična. Medtem ko Rusija zasleduje dolgoročni načrt, Evropa ne more listati po lastnem scenariju, ker ga za takšno tragedijo preprosto nima. Logika politike moči se skozi stoletja očividno ni spremenila, Evropejci smo se v svojih glavah prezgodaj od nje poslovili.
