EDMONTON - Ko mi je prijatelj in sodelavec Bojan Brezigar, novinar v pokoju, nekdanji glavni urednik Primorskega dnevnika in še vedno dopisnik mariborskega Večera, predlagal, naj za Primorski dnevnik napišem članek o obisku papeža Frančiška v Kanadi, sem bil počaščen in sem prošnjo sprejel. Priprave na to nalogo so me popeljale nazaj v otroštvo iz dveh razlogov: spominov na mojih devet let v internatu in mojega kolonialnega otroštva. Slednji bo predmet drugega dela tega zapisa v prihodnjih dneh. Kar se tiče prvega pa tako: čas v moji šoli v Angliji je bil zame, ko sem bil star med 11 in 15 let, zelo neprijeten: pretepanje s jermenom s strani starejših šolarjev, ustrahovanje in nekaj, kar se je zdelo kot nenehno draženje, s strani starejših fantov. Pogosto sem bil obupan. Toda to, kar sem preživel, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar so domorodni otroci pretrpeli v domovih v Kanadi. Ko sem pred nekaj dnevi na televiziji gledal domorodne moške in ženske, ki so poslušali papeža v Maskvačisu, sem ponovno doživel, kar sem doživljal kot otrok, saj sem vedel, da so prestajali veliko hujše; že razmišljanje o tem bi vsakogar spravilo v jok. Vsi vemo, zakaj nas je papež Frančišek obiskal: opravičiti se v imenu rimskokatoliške cerkve za zlorabe, ki so jih utrpeli učenci v katoliških »rezidenčnih šolah«, zlorabe, za katere je znano, da so bile storjene od leta 1880 do 1970 v 136 šolah, ki so jih ustanovile in upravljale glavne cerkve v Kanadi (tako protestantske kot katoliške). V tem času so 150.000 otrok iztrgali iz družin in jih na ta način »izobraževali«. Kanadčani so do relativno nedavnega zelo malo brali in slišali o teh šolah. Šele po tem, ko se je leta 1993 na televiziji pojavil Phil Fontaine, kasnejši nacionalni vodja skupščine Prvih narodov (ta naziv v Kanadi velja za domorodce), in pripovedoval o zlorabah, ki so se zgodile v šoli, ki jo je obiskoval, so nam začeli govoriti o tem, da so mlade fante in dekleta prisilno iztrgali družinam in jih poslali v te šole. Prepovedano jim je bilo govoriti materni jezik ali ohranjati lastno kulturo, zanemarjali so jih, jih stradali ter fizično in spolno zlorabljali. Pričevanja so bila številna, težko jih je danes pravno utemeljiti, tudi podatke je bilo težko najti, saj prave statistike ni, a posledice zlorabe so bile vsestranske. In potem so na območju več šol začeli iskati množična grobišča, našli so več kot 2000 ostankov trupel na 20 lokacijah. Večina otrok je umrlo, preden so začeli uporabljati antibiotike proti tuberkulozi; obolelosti so bile v težkih šolskih razmerah menda neizogibne. Neupravičene pa so nekatere znane tako imenovane »kazni«. Kar sem preživel v svojih najstniških letih, je bilo zanemarljivo v primerjavi s kaznimi v teh šolah: zapiranje otrok v temne omare brez hrane, električni šoki, siljenje k bruhanju. Dolge lase, ki so imeli globok duhovni pomen, so staroselskim otrokom ostrigli na kratko; bili so kaznovani, kadarkoli so govorili svoje materne jezike, tudi če drugega niso poznali. Ena zapisana kazen za ta »jezikovni greh« je bil vbod z iglo skozi jezik ... Papež Frančišek je imel za človeka svojih let zahteven urnik. Po slovesnosti 25. julija v Maskvačisu (ura vožnje južno od Edmontona) se je srečal z domorodci v njihovi cerkvi Svetega srca v mestu. Naslednji dan je daroval mašo na največjem mestnem stadionu, nato pa se je odpeljal na enourno pot do Lac St. Anne, romarskega kraja rimskokatoliških domorodnih Kanadčanov od leta 1889 in svetega kraja že dolgo pred tem. Tako je imel dovolj časa, da izrazi svoje misli in občutke o zgodovinskem obravnavanju tega, čemur smo včasih rekli »Indijanci«. To je drugo opravičilo, ki ga je izrekel papež letos, prvo je bilo v Rimu, kjer je prosil Boga za odpuščanje za obžalovanja vredno vedenje članov Cerkve zaradi njihove vloge v domovih v Kanadi. Njegov govor v Maskvačisu je bil očitno iskren in izjemno ganljiv; ko je rekel: »Tukaj sem, ker je prvi korak mojega spokornega romanja med vami ta, da ponovno prosim za odpuščanje, da vam še enkrat povem, da mi je globoko žal,« in »ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki ga je zagrešilo toliko kristjanov proti domorodnim ljudstvom,« so njegovo očitno iskrenost in globino čustev seveda cenili domorodci, ki so jih slišali. Enako velja za to, kar je še rekel: »Dragi bratje in sestre, mnogi izmed vas in vaši predstavniki ste izjavili, da s prošnjo za odpuščanje ni konec. Popolnoma se strinjam: to je le prvi korak, izhodišče.« Prosil je odpuščanja za »…načine, na katere so številni člani Cerkve in verskih skupnosti sodelovali, nenazadnje s svojo brezbrižnostjo, pri projektih kulturnega uničenja in prisilne asimilacije, ki so jih spodbujale takratne vlade«. Kot je zapisal eden od poslušalcev: »Bilo je iskreno, pomenljivo in zgodovinsko - prvič, da se nam je papež prišel opravičit na naši zemlji. Vendar je treba dodati, zakaj so številni domorodni komentatorji pisali o svojem nezadovoljstvu - ne s tem, kar je bilo rečeno, ampak s tem, česar ni rekel. Oni (kot jaz) ga občudujejo kot prijazno in dobrohotno osebo. Z veseljem so ga slišali, kako opisuje politiko, ki je privedla do obstoja šol, kot »katastrofalno napako«, z učinki, ki so bili »katastrofalni«. Vendar so želeli več kot samo opravičilo. Želijo, da se sprejmejo dejanski koraki ...Nekatere okoliščine njegovega obiska so bile tudi žaljive, na primer dejstvo, da so posebej za njegov obisk asfaltirali cesto v Maskvačis; en odgovor: »Torej so asfaltirali cesto za enega starega belca, ne pa za skupnost. ki je to dolgo potrebovala?! Kolikšna je moč kolonialne ironije!« Še več, zvezna kanadska vlada je za obisk porabila okoli 35 milijonov dolarjev, medtem ko najmanj 5000 staroselcev še vedno nima čiste pitne vode, vlada pa se s problemom »ukvarja« že desetletja. Ko je papež 26. julija daroval mašo, je imel dolgo homilijo. Kolikokrat je omenil rezidenčne šole? Samo enkrat. Kar zadeva opravičilo, »se ni opravičil za vso katoliško Cerkev, le za nekatere; niti za njihovo doktrino odkritij, ki je dopuščala, da so bile papeške bule, ki so temeljile na rasni večvrednosti in pohlepu, še dolgo v veljavi«. Drugi pisci so poudarili, da se je opravičilo, čeprav je bilo prijazno in iskreno, nanašalo na pretekle zlorabe in ne na njihove posledice – moške in ženske, ki so preživeli, vendar so bili travmatizirani in zato niso mogli pravilno vzgajati svojih otrok, kar je povzročilo brezdomstvo, zasvojenost z drogami, alkoholizem, številne samomore; prav tako se ni zavezal, da bo vrnil domorodne predmete, kot so zahtevali, in ni se zavezal, da bo odprl cerkvene arhive za identifikacijo povzročiteljev zlorab in njihovih žrtev. Poleg tega se še ni opravičil za dejstvo, da je katoliška cerkev ustanovila take šole, niti za številne znane primere spolne zlorabe; in tudi se še ni opravičil za dejstvo, da so nekateri odgovorni za zlorabe še naprej zaposleni, ne da bi za to odgovarjali. In mnogi so se vprašali: Zakaj je trajalo tako dolgo? Kanadska združena (protestantska) cerkev se je opravičila pred 25 leti! Na žalost so številni »navadni Kanadčani«, potomci prvotnih francoskih in britanskih kolonizatorjev ter drugi, ki so se od takrat priselili, že zdavnaj v srcih odmislili stisko tistih, katerih zemljo zdaj zasedajo, in se niso spremenili. Učinek tega dejstva je, da je četrtina voditeljev 615 domorodnih skupnosti v Kanadi »pod drobnogledom zaradi morebitne zlorabe vladnih dotacij«, več voditeljev pa se je znašlo na naslovnicah, češ da so denar pospravili v lastne žepe. Tukaj velja pregovor: »Eno gnilo jabolko pokvari ves sod«: mnogi 'navadni Kanadčani' verjamejo ne le, da so »vsi pijani, ničvredni narkomani«, ampak da »so tam samo zaradi denarja«: navajam enega svojih sosedov, ki je te besede izrekel pred nekaj dnevi. Zato lahko mnogi (na srečo ne vsi), ko po eni strani obžalujejo, da je bilo v domovih toliko zlorab, po drugi strani staroselce obsojajo kot drugorazredne Kanadčane. Splošna posledica je brezbrižnost. Papež Frančišek v Maskvačisu ni zaman citiral Elieja Wiesla: »Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, je brezbrižnost ... in nasprotje življenja ni smrt, je ravnodušnost.« In res je: večinoma smo bili vsi brezbrižni. Morda bo obisk papeža Frančiška to do neke mere spremenil. Kakor sem zapisal, da so me »priprave na to nalogo popeljale nazaj v moje otroštvo iz dveh razlogov: mojih devet let v internatu in mojega kolonialnega otroštva.« Tokrat pišem o drugi temi. Moja kolonialna zgodovina je kratka: leta 1937 sem se rodil v britanskem protektoratu Ugandi; moj oče je umrl leta 1941 in moja mama, moja sestra in jaz smo se 'vrnili' iz Kenije v Anglijo leta 1943. V nadaljevanju razlagam pomen tega ozadja za moj odnos do papeževega obiska v Kanadi. Papežev urnik po odhodu iz Edmontona je bil še zahtevnejši kot prej. V treh dneh v mestu Québec (provinca Québec) in v Iqaluitu (arktična provinca Nunavut) je imel dva javna dogodka in dve bogoslužji ter se je srečal z jezuiti, z inuitsko (lokalno avtohtono) skupnostjo in s skupino nekdanjih učencev Rezidenčne šole. Avtohtoni Kanadčani so pozorno poslušali vse njegove govore v upanju, da bo popravil nekaj izpuščenih besed v Edmontonu. V nekaterih primerih je to storil: - v mestu Québec je omenil spolno zlorabo, ki se je dogajala v rezidenčnih šolah; - opravičil se je za posledice vseh prekrškov, ki so se v njih dogajali; - v Iqaluitu je jasno povedal, da je katoliška cerkev ustanovila številne rezidenčne šole; - nazadnje, in ne v Kanadi, ampak na letalu na poti nazaj v Rim, je uporabil oznako »genocid« za zatiranje in iztrebljanje domorodnih Kanadčanov. Toda, kolikor lahko razberem iz tiskanih poročil, so nekatere pomanjkljivosti ostale nezapolnjene. Papež se namreč - ni obvezal, da bo Cerkev vrnila umetnine domorodcev; - ni obljubil, da bo odprl cerkvene arhive za identifikacijo odgovornih za zlorabe in njihovih žrtev; - ni se opravičil za dejstvo, da so znani odgovorni za zlorabe še naprej zaposleni, ne da bi za to odgovarjali. Najpomembnejše pa je, da sploh ni omenil Doktrine odkritja. Besedna zveza je temeljna za vse, kar je papeža Frančiška pripeljalo v Kanado. Edina izjema med vsemi njegovimi kanadskimi javnimi govori in homilijami se je zgodila med njegovo javno mašo 26. julija v Edmontonu. Judi Wilson, vodja domorodne skupnosti v Britanski Kolumbiji, je vzkliknila: »Zavrnite doktrino odkritja! Zavrnite papeško bulo … in genocid!« Tako kot večina še nikoli nisem slišal za besedno zvezo »doktrina odkritja« ali njene eksplicitne politike, vendar sem za razliko od večine kanadskih prebivalcev osebno sodeloval pri njih. Kot že omenjeno, sem nekaj prvih let preživel v Ugandi in Keniji. Še pomembneje, moja razširjena družina je imela med svojimi člani veliko misijonarjev in kolonialistov; ne da bi pogledal svoj rodovnik, lahko poleg bližnjih sorodnikov naštejem še pra-prababico, več stricev in tet, veliko bratrancev. In prav ta doktrina je omogočila na splošno udobno življenje, ki so ga imeli in ga še imajo moja družina in njihovi potomci. Tudi sam nosim krivdo za to početje. Kratka razlaga: ta doktrina se v svojih predpostavkah oblikovala v času križarskih vojn, vendar se uradno pojavlja v letu 1493. Tega leta je papež Aleksander VI. (eden najbolj razvpitih pripadnikov družine Borgia) izdal papeško bulo, ki je v bistvu določila, da imajo katoliški raziskovalci blagoslov Cerkve za napad in zasedbo vseh dežel, ki so jih »odkrili«. Ta politika je takoj vplivala na »nove« dežele Karibov, toda s časom se je razširila tako, da je s kasnejšimi različicami dovolila vsem belcem, ne samo katolikom, da si prisvojijo vsa »nezasedena« ozemlja, ki so jih odkrili, kjer je »nezasedeno« pomenilo, da tam ni bilo belopoltih kristjanov. Uporabljen izraz je bil terra nullius, »nikogaršnja zemlja«: vsi »nebelci«, nekrščanski prebivalci so bili zanemarljivi, sploh pa niso bili priznani kot »ljudje«. Zavojevalci niso imeli samo pravice, da zasedejo ozemlje; obenem bi lahko ubili veliko prvotnih prebivalcev in jih veliko več okužili z boleznimi, ki jih domorodci niso poznali. »Odkritelji nikogaršnjih dežel« (ki so jih seveda njihovi dotedanji prebivalci »odkrili« že dolgo, dolgo pred njimi) so na ta način zaplenili in oropali celotno Ameriko, Avstralijo, večji del Afrike in Sibirije ter zasedli približno polovico preostale Azije. Spremljali so jih misijonarji, ki so pridigali vse različice krščanstva. To, kar je domorodna poglavarka Wilsonova vzkliknila med mašo v Edmontonu, se je torej nanašalo na belo nadvlado in prevlado, ki ni vodila le do zasedbe zemlje, ampak tudi do utemeljitve početja Cerkve, ki se je s časom spremenilo v pravo genocidno politiko.. In mimogrede: genocid je popolnoma ustrezen izraz: v Ameriki, severni in južni, je bilo leta 1500 100 milijonov domorodcev, stoletje kasneje pa le še 10 milijonov. Kolonizatorji in misijonarji ter vsi moji rojaki »belopolti ljudje« so imeli koristi od tega neizrečenega odnosa do ljudi z drugo barvo kože, ki so govorili druge jezike. Prosto bi lahko rekli tako: »Poberite svoje stvari in zapustite svoje domove in zemljo, zdaj je vse to naše!« in »Če ne mislite in ne verujete tako kot mi, potem se spremenite!« Vsi belopolti ljudje so se vedli na ta način, včasih s povsem dobronamernimi motivi. V Ugandi je moja mama poučevala negovanje otrok, moj oče je bil odvetnik, ki je običajno zagovarjal obtožene Ugandčane. Nobeden od njiju ni imel niti najmanjšega pojma, da bo sistem, ki so ga Britanci vzpostavljali v Ugandi – z južnjaki, izobraženimi za davčne izterjevalce, medtem ko so bili severnjaki usposobljeni za vojake in policiste – po osamosvojitvi od Britanije privedel do pokolov privržencev Idi Amina! Moji starši so bili tako nehote partnerji v končno katastrofalni politiki, pa tudi instrumenti doktrine. Kanadske Rezidenčne šole so bile končni produkt doktrine, ki je bila v naslednjih stoletjih uzakonjena. V britanskih kolonijah je država po kraljevi razglasitvi leta 1763 sklenila pogodbe z domorodnimi ljudstvi; to je na prvi pogled videti pravično, vendar so domorodci le redkokdaj v celoti razumeli pogodbe (verjeli so, da je njihova zemlja predvsem skupna, ne v lasti kolonizatorjev) in so se ozemlju pogosto odrekli za skoraj nič. V Kanadi je zvezna vlada obljubila, da bo staroselcem v zameno za zemljo, ki jo je kupila, pomagala z izobraževanjem, denarjem in materialom. Vendar je vlada prelomila veliko teh obljub in prisilila domorodna ljudstva v rezervate z omejeno svobodo gibanja. Poleg tega so se naseljenci pogosto preprosto preselili na domorodno ozemlje. Šele v zadnjih desetletjih so bile sklenjene bolj častne pogodbe. Ko je leta 1770 kapitan Cook stopil na današnjo Avstralijo, je v imenu kralja Jurija III. zahteval celotno celino na osnovi dejstva, da je bila nikogaršnja zemlja. Približno 750.000 pripadnikov domorodnih ljudstev je bilo prezrtih. Eno od prvih dejanskih pogodb, sklenjenih med naseljenci in Aborigini, blizu Melbourna leta 1835, so oblasti v Veliki Britaniji skoraj takoj zavrnile, navajajoč zelo vpliven »Johnsonov precedens« v ZDA (o katerem pišem spodaj); zgodovinski rezultat je, da avstralska pogodba med kolonizatorji in domorodci nikoli ni bila sklenjena. Ena bistvenih podlag za ukrepe proti domorodnim ljudstvom je bil ameriški pravni primer Johnson proti McIntoshu: leta 1823 se je vrhovni sodnik ZDA John Marshall skliceval na doktrino, da bi podprl svojo sodbo, in sicer, da zadevno »indijansko pleme« ne more prodati svoje zemlje, ker ga ni imelo v lasti. Ta sodba še vedno vpliva na odločitve 200 let pozneje v angleško govorečih državah! Nekaj pomembnih, čeprav obotavljajočih se korakov pa je bilo že narejenih, da bi se to popravilo: Združeni narodi so leta 2007 razglasili Deklaracijo o pravicah domorodnih ljudstev, ki jim priznava pravico do odškodnine, ki jim pripada zaradi zasedenih ozemelj. Leta 2008 je bila ustanovljena kanadska Komisija za resnico in spravo kot sredstvo za popravljanje krivic, povzročenih domorodnim prebivalcem. Ko so torej poglavarka Wilsonova in drugi prejšnji teden vztrajali, da morata na primer »papež in katoliška cerkev uradno, v celoti in s kakršnimi koli pravnimi in verskimi sredstvi preklicati, razveljaviti, umakniti in javno obsoditi genocidno doktrino odkritja ter ukreniti, kar je potrebno za povrnitev povzročene škode,« so ga tako rekoč prosili, »naj dregne v osir«. Dejanska legitimnost Kanade kot države naj bi torej temeljila na doktrini. Nimam pravne izobrazbe, vendar verjamem, da bi v primeru, da gre za »pravno fikcijo« (nekaj, za kar se domneva, da je resnično, a ne temelji na dejanski pravni odločitvi), potem lahko kanadski domorodci zahtevajo nazaj vso svojo zemljo. In enako bo veljalo za vse druge prej omenjene države. Papeževa odločitev, da se odpove doktrini, ne bo imela nobenih pravnih posledic, bo pa, kot razumem, potrdila, kako se je doktrina stoletja zlorabljala kot orodje za opravičevanje izganjanja domorodnih ljudstev z njihove zemlje ter je nadalje vodila h kulturnemu genocidu, predvsem v obliki Rezidenčnih šol. To lahko zakonodajalcem pomaga sprejemati pravičnejše odločitve v prihodnosti. Morda bo pomagalo tudi neavtohtonim ljudem v Kanadi (in drugod!) razumeti njihov dolg do prvotnih prebivalcev njihovih dežel. Počakati moramo in upati, da bo papež Frančišek zmogel narediti ta bistveni prvi korak. Če tega ne bo naredil, bo upravičeno vprašanje, ali tudi sam ne kaže »brezbrižnosti«, ki jo je obsodil 25. julija. Kot je prejšnji teden zapisal Pat Palmater, odvetnik skupnosti Mi'kmaq iz kanadske province New Brunswick: »Počakajmo, da vidimo, kaj se bo katoliška cerkev odločila narediti, ko se papež vrne v Vatikan. Njena dejanja ali neukrepanja bodo pravi preizkus njene zavezanosti k spravi.«
