Napad Rusije na Ukrajino, ki ga zaenkrat uradna Moskva naslavlja kot posebno »vojaško operacijo«, pušča sledi tudi v diaspori. Rusinja Yulia Izmailova in Ukrajinka Yuliya Zarfl, obe živita v Celovcu. Spregovorili sta o doživljanju vojne v Ukrajini, neprespanih nočeh, skrbeh za svojce in prihodnost, pa tudi o širni ruski duši v tujini.
Te dni Rusinje in Rusi, Ukrajinke in Ukrajinci tudi v Avstriji slabo spijo, poleg tega pa jim skoraj brez prestanka zvonijo telefoni. Med klice svojcev se mešajo klici vseh mogočih medijev iz Avstrije. Tako tudi pri Yulii Izmailovi in Yuliyi Zarfl, Rusinji in Ukrajinki, ki obe že kakih petnajst let živita na Koroškem.
Yuliya Zarfl od leta 2008 živi na Koroškem, prihaja pa iz Harkova, drugega največjega mesta v Ukrajini z milijonom in pol prebivalcev, med katerimi je tretjina govorcev ruskega jezika. Ta je tudi materni jezik Yuliye, ki se je ukrajinščine naučila šele v osnovni šoli. S starši v Harkovu je v rednem stiku, od njih so tudi posnetki podzemne garaže, kamor so se zatekli pred obstreljevanjem.
Yuliya ne verjame, da bi njena država lahko v vojni vihri izginila z zemljevida. »Putin pravi, da Ukrajina tako ali tako ni nikoli obstajala, da je bila darilo Lenina, a v resnici je Rusija tista, ki ima svoj začetek na področju današnje Ukrajine.«
Na vprašanje, kako je v Harkovu, Yuliya Zarlf pravi, da ji starši poročajo o nenehnih eksplozijah: »Moji starši noči skupaj z domačimi živalmi preživljajo v zaklonišču, pravzaprav v umazani kleti. Otroci jočejo, živali cvilijo, ljudje so preplašeni.« Harkov na severovzhodu Ukrajine je precej oddaljen od madžarske, slovaške, romunske ali poljske meje, kar Yuliyinim staršem močno otežuje načrtovanje bega iz mesta, da o starih starših, za katere skrbi Yuliyina mama, sploh ne govorimo. Hvaležna pa je, da sosednje države z odprtimi rokami sprejemajo ukrajinske begunce.
Yulio Izmailovo so zaradi intervjuja s Cosmopolitanom izključili iz univerze v Moskvi. V tem intervuju »nisem bila ravno kritična do svobodne ljubezni in različnih spolnih identitet«. Dekan ji je dal jasno vedeti, da na njegovi fakulteti ne bo nikoli diplomirala. Ko je pred selitvijo v Avstrijo šla po svoje dokumente, ji je uradnik zaničljivo dejal, da »Gayropa z odprtimi rokami pričakuje take, kot sem jaz«. Imela je prijatelje, ki so sodelovali na demonstracijah proti Putinu, pa so bili zaradi tega ustrahovani s strani posebnih policijskih enot. Yulia pravi, da je postopek vedno enak: »Najprej te aretirajo, nato pa ti rečejo, še enkrat, pa ti bomo resno otežili življenje. Recimo s tem, da te vržejo z univerze ali pa najdejo kak drug vzvod za to, da se ukloniš ali odideš.«
Družina Yulie Izmalove v Rusiji je razklana spričo vojne, v njej so tako podporniki vojne kot tudi njeni nasprotniki. Zahodno usmerjen del družine vidi v vojni katastrofo, medtem ko njen oče verjame, da so Ukrajinci leta dolgo ne samo zatirali, ampak tudi pobijali rusko govoreče na vzhodu Ukrajine. To, da ni bilo v preteklih letih nobenega vala beguncev iz Ukrajine v Rusijo, njen oče razlaga s tem, da Rusi v Ukrajini nimajo denarja, medtem ko ga Ukrajinci, ki bežijo danes, po njegovem prepričanju imajo, če lahko bežijo na Zahod.
Po razpadu Sovjetske zveze je v državah naslednicah oživel nacionalizem, pogosto usmerjen proti Rusom. To mi ni všeč, a lahko tudi razumem čustva podjarmljenih.
Yulia Izmailova
Yuliya Zarfl je prepričana, da večina ljudi v Rusiji ne podpira vojne v Ukrajini zaradi tesnih vezi med ljudmi v obeh državah. »Sem navaden človek, ki govori in sanja v ruskem jeziku, ukrajinščino razumem, saj sem tam odraščala, študirala sem slavistiko in sem tudi poučevala ruski jezik. Ruščina je jezik Dostojevskega, Tolstoja, Puškina in ni razloga, da bi se je sramovala.« Pomembno se ji zdi jasno ločiti med rusko zgodovino, kulturo in umetnostjo in med rusko politiko: »Če ljubim ruski jezik in umetnost, to še ne pomeni, da podpiram tudi rusko politiko.«
Kako pa je bilo po letu 2014 z uporabo ruščine v Harkovu, ukrajinskem mestu, v katerem je ruski jezik materinščina okoli tretjine prebivalcev? Yuliya je pred pandemijo nekajkrat na leto obiskala Harkov in osebno ni nikoli imela problemov zaradi tega, ker v Ukrajini govori rusko. Pravi, da se lahko prepiramo o tem, ali naj bo ruščina tudi uradni jezik Ukrajine ali ne, da pa »ostaja dejstvo, da je veliko prebivalcev Ukrajine ruskogovorečih«.
Nagovorjena na Putinove besede, da je cilj vojaških operacij njegove države »demilitarizacija« in »denacifikacija« Ukrajine, Yuliya Zarfl odvrne, da tega noben razumen človek ne more razumeti. Po njenih besedah gre za propagandno laž, ki poskuša napad na Ukrajino upravičiti z zaščito ruskogovorečih prebivalcev vzhoda države. Pa je vdor ruske vojske v Ukrajino presentil Yuliyo? »Bolj ja kot ne. Po eni strani je moja domovina že osem let v vojni, a do konca nismo verjeli, da bo prišlo do napada. Po drugi strani pa ta napad tudi ni padel z jasnega neba. Kljub temu imam občutek, da sem se zbudila v vzporedni, nadrealni resničnosti.«
In kako je na Koroškem z odnosi med Ukrajinci in Rusi? Azerbajdžanci, Gruzijci, Ukrajinci, Armenci, Rusi, Kazahstanci in tako naprej se tukaj med seboj pogovarjajo v ruščini, skupnem jeziku nekdanje Sovjetske zveze. Od začetka vojne Yulia Zarfl opaža veliko delitev duhov na spletnih platformah, a prejema tudi veliko podpore od ruskih državljanov v Avstriji, ki pravijo, da ne vedo, čemu naj verjamejo, in občutijo sram, pa tudi strah zaradi ravnanja svoje države. »Ni treba, da je človek Ukrajinec, da občuti grozo in norost tega, kar se dogaja.« Seveda pa tudi ni malo takih, ki verjamejo ruski propagandi, pravi Yuliya in nadaljuje: »Po mojem prepričanju gre za poseben fenomen, o katerem sem veliko razmišljala. Gre za nekatere ljudi, ki pridejo v Avstrijo iz Rusije, in verjamem, da v sebi čutijo ponos zaradi tega, ker prihajajo iz največje države sveta. V svojih glavah sicer vedo, da nekaj ni v redu, a mislijo, da je težava v utesnjenosti njihove širne ruske duše v majhni Avstriji. Tukaj uživajo v vseh evropskih svoboščinah in blaginji, hkrati pa jih ločenost od Rusije boli in se čutijo dolžne zagovarjati vsako še tako nespametno dejanje ruskih oblasti.«
Rusijo sem zapustila tudi zaradi represije nad svobodo izražanja.«
Yulia Izmailova
Kako pa odnose med prebivalci nekdanje Sovjetske zveze na Koroškem vidi Yulia Izmailova? Yulia se je ob prihodu v Avstrijo leta 2008 zavestno distancirala od ruske diaspore v Avstriji. Že pred to zadnjo vojno ni podpirala Putina in ni mogla razumeti veselja tukajšnjih Rusov spričo aneksije Krima. Stike goji z nekaj ljudmi po Facebooku in tudi ta skupina se je razdvojila med zagovornike vojne v Ukrajini in njene nasprotnike. Zagovorniki vidijo vojno v Ukrajini kot pravično vojno, upravičeno z zatiranjem ruskogovorečih v Ukrajini, podobno kot njen oče.
Yuliya Zarfl si želi, da se vse skupaj hitro konča, ruskemu narodu pa, »da se zbudi in se upre vojni«. Prepričana je, da so edino sami Rusi tisti, ki lahko ustavijo Putina, ne pa sankcije. Od zahoda si Yuliya želi vojakov, a to ni mogoče, »zato pa me veseli, da od tam prihaja vsaj orožje«. Kot pravi, so sankcije sicer »super, a so premalo«.
