Za vse, ki cenijo glasbeno ustvarjanje na visoki ravni, ter za ljubitelje zborovskega petja in domačih melodij je pred nekaj dnevi izšla dvojna zgoščenka Obirskega ženskega okteta, ki je deloval dvajset let med letoma 1974 in 1994.
Gospa Marta Polanšek, kakšne spomine imate na začetek delovanja Obirskega ženskega okteta, ki so ga ustanovili vaši starši in ga je enajst let vodil vaš oče, Valentin Polanšek?
Marta Polanšek: Ati in mama sta si zelo prizadevala, da bi na Obirskem ustanovila žensko pevsko skupino. Nastal je oktet, ki ga je prvih enajst let vodil moj oče. To pa seveda ni bil njegov prvi zbor, saj je vse od začetka, ko je kot 20-letni učitelj prišel na Obirsko, vodil različne pevske skupine, npr. šolski zborček, mladinski sekstet, moški in mešani zbor … Pevke na Obirskem je oče poznal, tako da je oktet kar hitro nastal. Ženski oktet je bil nekaj posebnega, ker takšne zasedbe iz koroške okolice še nismo poznali. Doma se je veliko govorilo o izboru glasov, kdo bo pel prvi sopran, kdo prvi alt itd. Oče je pogosto sam skladal pesmi, pa je stvar lahko malo prilagodil posameznim pevkam, predvsem kadar je šlo za solo petje.
Kje ste nastopale?
Nastopale smo po Koroškem, po širši Avstriji in v tujini. Kar štirje smo odhajali od doma na nastope: oče kot pevovodja, mama, sestra in jaz pa kot pevke. Ko smo imeli majhne otroke, je bilo včasih malo težko, ker doma ni bilo nikogar, ki bi pazil na otroke. Ampak z veseljem do petja nam je uspelo najti rešitev. Seveda pa se je skozi leta zasedba okteta spreminjala.
Ste imele tudi možnost rednih nastopov?
V Železni Kapli je tedaj še deloval hotel Obir, kjer so prirejali literarne večere za tuje goste, predvsem iz Nemčije in Nizozemske. Vodstvo hotela nas je pogosto povabilo na nastope. Oče je bral, pevke smo pele in že je bil večer pripravljen in izpeljan. Oče je že takrat prakticiral »koroški dialog«, kar pomeni, da je pozdravno in zaključno pesem ter povezovalni program pripravljal dvojezično, kar so gostje zelo pozitivno sprejemali.
Kako se je delo nadaljevalo po smrti Valentina Polanška?
Prišel je zelo tankočuten glasbeni profesor Janez Bole iz Ljubljane. Naše petje se je razlikovalo od tistega, ki ga je bil profesor vajen. Na prvih vajah je samo poslušal, mižal in užival.
V svoji knjigi je pozneje zapisal, da je rad delal z nami, češ da smo imele mehke, žametne glasove in skoraj absolutni posluh. Z novim pevovodjo smo prepevale tudi pesmi iz raznih slovenskih pokrajin in iz tujine.
Zbor je obstajal 20 let.
Po dvajsetih letih in več kot 400 nastopih smo se odločile za zaključni koncert. Nekaj let smo mirovale, ljudje pa so nas – takrat še mlajše – vedno spet spodbujali, da naj s petjem nadaljujemo. Ustanovile smo skupino Obirčanke, čeprav smo se zavedale, da prejšnje intonacijske ravni ne bomo dosegle.
Zakaj ste se društveniki po daljšem času odločili za zgoščenko?
Kot Obirski ženski oktet smo izdale tri plošče in eno kaseto, ljudje pa so nam prigovarjali, naj pripravimo zgoščenko, da bi lahko tudi zdaj, v modernejših časih poslušali naše petje. Zato je Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek na Obirskem izdalo dvojno zgoščenko »OBIRSKI ŽENSKI OKTET … je melodija in harmonija« z večino pesmi Obirskega okteta in dvema pesmima Obirčank, skupaj 74 pesmi. Z zgoščenkama želimo razveseliti starejšo generacijo, hkrati pa navdušiti tudi mlajše, da bo slovensko petje živelo tudi v prihodnje.
Kje lahko kupimo dvojno zgoščenko?
Zgoščenke so v prodaji v obeh celovških knjigarnah ter v Zadrugi in Posojilnici v Železni Kapli. Zainteresirani nas lahko pokličejo tudi po telefonu:
• SPD Valentin Polanšek na Obirskem: 0650/62 163 50 (predsednik Avgust Brumnik),
• Obirski ženski oktet: 0664/561 80 20 (Marta Polanšek)
