Več kot 30 let je Lenčka Kralj bila kot diplomirana bolniška sestra dobra duša bolnišnice v Wolfsbergu ter v veliko oporo bolnikom. To pa je samo del, čeprav pomemben, njenega socialnega udejstvovanja. Pogovor ob njeni 80-letnici, ki jo je obhajala minuli teden.
Lenčka Kralj iz Grabelj, kraja tik pred mejnim prehodom Holmec, je žena, ki se ne postavlja v ospredje, zato pa sta njeno delo ter njena dobrosrčnost toliko bolj spoštovanja in občudovanja vredna. Tudi njen prijazni značaj ter njena lepa beseda, s katero nagovarja ljudi, sta nalezljiva. Predvsem pa velja Lenčka Kralj za ženo z izrazitim socialnim čutom. Njeno načelo je: Kdor deli, temu se dvakrat povrne. Ob vsem tem so bila njena otroška leta vse drugo kot rožnata. Rodila se je 19. maja 1941 kot nezakonska hči Marije Kralj, Travarjeve v Grabljah. Njen oče Albert Kolenik iz sosednjega Borovja, Šimonov Vojtej, kot so mu pravili domačini, je deset dni pred koncem 2. svetovne vojne padel na fronti. Najmanj tako brutalna pa je bila tudi smrt njenega strica Lojza Kolenika, ki je v času, ko sta njen oče Vojtej ter njegov brat oz. legendarni (ter hkrati čudaški) povojni pliberški občinski politik Anej bila na fronti, oskrboval domačo kmetijo. Pa ga je njegov šolski prijatelj T., ki je bil sprva pri partizanih, nato pa se je priključil nacistom, aretiral in ga gnal na Prevalje. Tam so ga 27. julija 1943 na policijski postaji celo noč brutalno pretepali, dokler ni izdihnil pod udarci nacističnih morilcev.
Umrl je mučeniške smrti –
Lojz Kolenik, Šimonov iz Borovja
Kakšna je bila vaša mladost?
Doraščala sem pri Travarju v Grabljah. Ljudsko šolo sem obiskovala v Pliberku, čeprav je bila pristojni šolski okoliš Šmarjeta. Mama me zaradi neugodne geografske lege ni hotela poslati v šmarješko šolo. Po ljudski šoli je trikrat sledila t. i. zimska šola, nato gospodinjska šola v Šentrupertu. Po Šentrupertu sem služila na nekdanji kmetiji in v gostilni Hrust v Spodnjih Libučah. Spet je sledil Šentrupert, kjer sem pomagala sr. Vendelini in se zelo dobro počutila. Tam sem spoznala duhovnika Rupnika, ko je bil na dopustu, sicer pa je pastiroval v bolnišnici Schwarzach St. Veit na Salzburškem. Zaupala sem, da bi zelo rada postala bolniška sestra. Obljubil mi je, da mi bo pomagal. Še prej pa sem se potegovala pri podjetju Kotschnig v Šmihelu, kjer sem hotela postati mehanik. Toda Rupnik je obljubo izpolnil. Tako sem naredila v Schwarzach St. Veitu sprejemni izpit za šolo za negovalne poklice in jo leta 1965 zaključila z diplomo. S 1. decembrom 1965 se je začela moja poklicna pot v bolnišnici Wolfsberg in se končala aprila 1996 z upokojitvijo.
Znani ste po tem, da zbirate obleke za Tuzlo (BiH). Podpirate tudi rdeči križ, UNICEF ter organizacijo »Zdravniki brez meja«. Veliko ste vozili ljudi k zdravniku in mašam, nekoč tudi Hartmanovo Milko. Odkod ta vaš socialni čut?
Že kot šolski otrok sem v Grabljah in okolici pobirala obleke in jih z lojtrnikom sama peljala v Pliberk. Socialni čut je v meni, nihče me ni motiviral. Vedno sem delila, nikoli nisem tega obžalovala. Več daš, več imaš – to drži.
Se vključujete tudi v farno življenje?
Ne v ospredju, temveč v ozadju.
Si nikoli niste želeli lastne družine?
Ne. Zame je bila važnejša pomoč drugim. Poleg tega je bila mama hudo bolna. Bila je štiri leta hroma in je potrebovala vso pomoč. Tudi sama sem s 37. življenjskim letom hudo zbolela. Zdravniki so bili zelo skeptični, ali bom preživela.
Kako vam je uspelo premagati raka?
S pomočjo vere ter z zaupanjem vase in v zdravniško pomoč.
Slovenski narod ter slovenska beseda so vam zelo pri srcu. Odkod ta vaša ljubezen do slovenskega naroda?
Podedovala sem jo po očetu, čeprav ga nisem poznala. Mama je bila bolj nevtralna. Oče je v mladosti igral na tamburice, pel in nastopal na gledališkem odru. Moj stari oče Janez Kolenik je bil v Libučah organist. Pri Šimonu so bile tudi pevske vaje libuškega cerkvenega zbora, med drugim z Lienhardovimi in Hartmanovimi.
Ste to ljubezen izkazovali tudi v službi?
Govorila sem slovensko tudi z bolniki. Vedno sem zagovarjala naše pravice. Če je bilo potrebno, sem tudi prevajala.
Ste bili v Wolfsbergu zaradi slovenščine deležni tudi napadov?
Razen v dveh primerih nikoli.
80 let je dolga življenjska doba. Na kaj se še posebej radi spominjate?
Da sem smela peti v cerkvi in kot mlado dekle deklamirati ob porokah, obisku škofa ter ob posvetitvi libuških zvonov, ki jih med vojno skril Skukov oče.
Vaše želje ob okroglem življenjskem jubileju?
Da bi ostala pri pameti in lahko sama skrbela zase. In da ne bi izgubila vere. Moja vera temelji na Bogu in ne na duhovnikih.
