»Vedno sem delila, nikoli tega nisem obžalovala«

Lenčka Kralj iz Grabelj, kraja tik pred mejnim prehodom Holmec, je žena, ki se ne postavlja v ospredje, zato pa sta njeno delo ter njena dobrosrčnost toliko bolj spoštovanja in občudovanja vredna. Tudi njen prijazni značaj ter njena lepa beseda, s katero nagovarja ljudi, sta nalezljiva. Predvsem pa velja Lenčka Kralj za ženo z izrazitim socialnim čutom. Njeno načelo je: Kdor deli, temu se dvakrat povrne. Ob vsem tem so bila njena otroška leta vse drugo kot rožnata. Rodila se je 19. maja 1941 kot nezakonska hči Marije Kralj, Travarjeve v Grabljah. Njen oče Albert Kolenik iz sosednjega Borovja, Šimonov Vojtej, kot so mu pravili domačini, je deset dni pred koncem 2. svetovne vojne padel na fronti. Najmanj tako brutalna pa je bila tudi smrt njenega strica Lojza Kolenika, ki je v času, ko sta njen oče Vojtej ter njegov brat oz. legendarni (ter hkrati čudaški) povojni pliberški občinski politik Anej bila na fronti, oskrboval domačo kmetijo. Pa ga je njegov šolski prijatelj T., ki je bil sprva pri partizanih, nato pa se je priključil nacistom, aretiral in ga gnal na Prevalje. Tam so ga 27. julija 1943 na policijski postaji celo noč brutalno pretepali, dokler ni izdihnil pod udarci nacističnih morilcev.  

Umrl je mučeniške smrti –
Lojz Kolenik, Šimonov iz Borovja

Doraščala sem pri Travarju v Grabljah. Ljudsko šolo sem obiskovala v Pliberku, čeprav je bila pristojni šolski okoliš Šmarjeta. Mama me zaradi neugodne geografske lege ni hotela poslati v šmarješko šolo.  Po ljudski šoli je trikrat sledila t. i. zimska šola, nato gospodinjska šola v Šentrupertu. Po Šentrupertu sem služila na nekdanji kmetiji in v gostilni Hrust v Spodnjih Libučah. Spet je sledil Šentrupert, kjer sem pomagala sr. Vendelini in se zelo dobro počutila. Tam sem spoznala duhovnika Rupnika, ko je bil na dopustu, sicer pa je pastiroval v bolnišnici Schwarzach St. Veit na Salzburškem. Zaupala sem, da bi zelo rada postala bolniška sestra. Obljubil mi je, da mi bo pomagal. Še prej pa sem se potegovala pri podjetju Kotschnig v Šmihelu, kjer sem hotela postati mehanik. Toda Rupnik je obljubo izpolnil. Tako sem naredila v Schwarzach St. Veitu sprejemni izpit za šolo za negovalne poklice in jo leta 1965 zaključila z diplomo. S 1. decembrom 1965 se je začela moja poklicna pot v bolnišnici Wolfsberg in se končala aprila 1996 z upokojitvijo.      

Že kot šolski otrok sem v Grabljah in okolici pobirala obleke in jih z lojtrnikom sama peljala v Pliberk. Socialni čut je v meni, nihče me ni motiviral. Vedno sem delila, nikoli nisem tega obžalovala. Več daš, več imaš – to drži.

Ne v ospredju, temveč v ozadju.

Ne. Zame je bila važnejša pomoč drugim. Poleg tega je bila mama hudo bolna. Bila je štiri leta hroma in je potrebovala vso pomoč. Tudi sama sem s 37. življenjskim letom hudo zbolela. Zdravniki so bili zelo skeptični, ali bom preživela.

S pomočjo vere ter z zaupanjem vase in v zdravniško pomoč.

Podedovala sem jo po očetu, čeprav ga nisem poznala. Mama je bila bolj nevtralna. Oče je v mladosti igral na tamburice, pel in nastopal na gledališkem odru. Moj stari oče Janez Kolenik je bil v Libučah organist. Pri Šimonu so bile tudi pevske vaje libuškega cerkvenega zbora, med drugim z Lienhardovimi in Hartmanovimi.

Govorila sem slovensko tudi z bolniki.  Vedno sem zagovarjala naše pravice. Če je bilo potrebno, sem tudi prevajala.

Razen v dveh primerih nikoli.  

Da sem smela peti v cerkvi in kot mlado dekle deklamirati ob porokah, obisku škofa ter ob posvetitvi libuških zvonov, ki jih med vojno skril Skukov oče.

Da bi ostala pri pameti in lahko sama skrbela zase. In da ne bi izgubila vere. Moja vera temelji na Bogu in ne na duhovnikih.