Pred malo več kot 35 leti, 5. januarja 1987, je splošna zdravnica dr. Maria Bakondy v Globasnici odprla ordinacijo. Kompetentna, priznana in priljubljena zdravnica ima zelo dobre odnose s svojimi pacienti, ljudje visoko cenijo tudi njeno pripravljenost, da obiskuje bolnike tudi na domu.
Izhajate iz Mlinarjeve družine iz Čirkovč, odraščali ste na kmetiji. Kakšni so vaši spomini na otroška leta, leta doraščanja?
Dr. Maria Bakondy: Otroška leta imam v lepem spominu, na kmetiji smo veliko doživeli, pri živinoreji smo bili otroci vselej zraven. Spominjam se, da sem kot majhna deklica morala iti po sosede, ki so nam pomagali pri rojstvu telet. Spominjam se dr. Sienčnika, njemu sem smela asistirati pri carskem rezu pri svinjah. Bila sem zelo radovedno dekle, rada sem se učila, rada sem hodila v šole. Moja teta (op.: Maria Aleschko) je bila tedaj učiteljica na Humcu. Poskrbela je, da sem se prijavila na sprejemni izpit za gimnazijo v Šentpavlu. Tam nisem bila sprejeta, ker je bilo že toliko prijav iz Labotske doline. Na srečo je bila prav v tem letu kot ekspozitura novoustanovljena gimnazija v Velikovcu. Obiskovala sem tudi pouk slovenščine, sprva smo imeli učitelja Riharda Vospernika, bratranca Reginalda Vospernika, kasneje pa Joška Koncilijo. Velikokrat sem se udeležila srečanj katoliške mladine v Pliberku, kjer je tedaj bil vodja tudi Peter Sticker, zdaj župnik v Globasnici. V Slovensko gimnazijo me niso poslali, ker je mama rekla, da je dom predrag in ni želela, da bi se zvečer vozila z vlakom okrog.
Zakaj ste se odločili, da boste študirali medicino? Kaj je bil razlog?
Posebnega razloga ni bilo, vselej sem se že zanimala za medicino. En zgled je bil naš tedanji hišni zdravnik dr. Lassnig, ki je delal zelo obzirno in z namenom, da so ljudje lahko ostali doma. Sprva sem mislila študirati jezike, teta pa mi je rekla, da je na primer kot prevajalka težko dobiti delovno mesto. Odločitev za študij medicine je padla bolj iz praktičnih razlogov. Prvi del študija sem zaključila v Gradcu, klinične predmete pa opravila na Dunaju. Med študijem sem že rodila dva otroka, kar je seveda bil velik izziv. Z možem sva si naloge enakopravno razdelila, menjaje sva hodila na predavanja in pazila na otroke.
Dr. Maria Bakondy
Rojena 1. januarja 1955 pri Mlinarju v Čirkovčah kot najstarejša hčerka Alojza in Anne Müller, roj. Aleschko. Dve sestri: Anna Müller in dr. Helene Domej. Leta 1973 je maturirala v Velikovcu. 1973 je v Gradcu začela študij medicine, 2. februarja 1979 promovirala na Dunaju. Delala je v bolnišnicah v Brežah in Celovcu. 5. januarja 1987 odprla ordinacijo v Globasnici. Poročena z dr. Ronaldom Bakondyjem. Mama in babica treh vnukov.
Vaš mož Ronald je po poreklu Američan in tudi zdravnik. Kako sta se spoznala, je bilo že vselej jasno, da bosta ostala v Evropi, na Koroškem?
Svojega moža sem spoznala v začetni fazi študija, skupaj sva šla skozi študijska leta, tudi promovirala sva na isti dan, in sicer 2. februarja 1979. Korenine moževe družine so v Evropi, na Madžarskem, leta 1947 so se preselili v Ameriko. Nekaj časa sva mislila, da bova živela v Ameriki, tam je možev oče delal kot praktični zdravnik. Po študiju sva nato eno leto preživela v Detroitu, mož je delal, jaz sem bila pa doma, ker sem pričakovala svojega tretjega otroka, hčerko Vido. Po vrnitvi sva z možem nekaj časa delala v bolnišnici v Brežah, kasneje sem bila v celovški bolnišnici, kjer sem delala na številnih oddelkih, od radiologije do psihiatrije. Nato sem nekaj časa zastopala dr. Bergerja v njegovi ordinaciji v Škocjanu. Tam sem spoznala praktično delo kot zdravnica v ordinaciji, zdravljenje ljudi od dojenčkov do starejših ljudi mi je bilo zelo všeč. Preden smo prišli v Globasnico, smo več let živeli v Čirkovčah pri Mlinarju, za kar sem sestri Ani in svojim staršem zelo hvaležna.
5. januarja 1987 ste odprli ordinacijo v Globasnici, kakšni so bili začetki?
Prvo ordinacijo sem imela v najetem stanovanju v Globasnici. Začetki so bili lepi, natančno se spominjam prvih pacientov, vem še, da sem jih imela v prvih treh mesecih okoli tristo. Domačini so me lepo sprejeli. Včasih je bilo še slišati vprašanje, sploh od občine in bivšega župana, »kdaj bo začel delati še gospod doktor«. Za nekatere je bilo nenavadno, da je bila ženska zdravnica na podeželju in opravljala tudi hišne obiske. Malo je trajalo, a sčasoma so se s tem vsi spoprijaznili. Naš župnik Peter Sticker mi je nedavno dejal, da v prvem polletju 1987 v Globasnici ni bilo pogreba, tako da je bil moj prihod v občino dokaj posrečen. Nato smo si v Globasnici zgradili stanovanjsko hišo s priključeno ordinacijo, tja smo se preselili 1. decembra 1991. Imeti svojo ordinacijo blizu stanovanja je bila prava odločitev, ker sem tako lahko ob delu bila vedno tudi v bližini svojih otrok.
Že 35 let imate ordinacijo v Globasnici. Kako se je v teh letih odnos do zdravnikov spremenil? Se je ta spremenil?
Jaz osebno imam dober odnos do svojih pacientov in mislim, da tudi oni do mene. Pri mlajših imam pa včasih občutek, da so nekateri malo predrzni, da pozabijo na prijaznost in oliko.
Trenutno teče diskusija o morebitni novi lekarni v Železni Kapli. Tudi vi imate v ordinaciji hišno lekarno, kako pomembna je za ordinacijo na podeželju?
Gotovo je ekonomično gledano dobro, da imaš kot zdravnik dodaten zaslužek. Upravljanje lekarne pa pomeni tudi veliko dela. Tudi za paciente je dobro, da pridejo hitro in nekomplicirano do svojih zdravil, brez čakanja.
S katerimi težavami se morate v poklicu soočati v vsakdanu? Kaj vam gre na živce?
Na živce mi gre birokracija, ki terja ogromno časa. Bolj pametno bi bilo ta čas izkoristiti za izobraževanja ali hišne obiske pri pacientih. Seveda je to ali ono zaradi računalnikov postalo tudi bolj enostavno in hitreje, vsak razvoj pa ima dobre in slabe strani.
Mnogo govora je o tem, da smo počasi prispeli na konec pandemije kovid-19. Kako težko je, če pomislimo na cepljenje, biti v vlogi hišne zdravnice? Na eni strani zagovarjati cepljenje, na drugi strani pa ne izgubiti stika s pacienti, ki cepljenje odklanjajo ali se ga bojijo?
Jaz sem skušala svoje paciente v normalni meri prepričati o tem, da je prednost, če se pustiš cepiti in imela sem tudi dosti pozitivnih odmevov. Seveda pa je zmeraj nekaj drugače mislečih in takih, ki so do cepljenja bolj kritični. Mislim, da moramo te drugače misleče akceptirati in upati, da bo pandemije zares kmalu konec.
Znano je, da si za svoje paciente vzamete čas, redno jih obiskujete tudi na domu. Kako pomembni so ti hišni obiski za vas?
Mislim, da so hišni obiski pomembni, da vidiš in spoznaš tudi socialni okoliš pacienta, da spoznaš, v kolikšni meri pacient potrebuje pomoč, morda tudi preko socialnih ustanov. Osebno si za hišne obiske vzamem veliko časa, kar gre seveda na račun mojega prostega časa. Dopoldne sem v ordinaciji, popoldne pa na hišnih obiskih. Včasih sem imela občutek, da so nekateri posamezniki ta servis hišnih obiskov tudi izrabljali, to se je pa v času korone precej izboljšalo.
Številne dolgoletne paciente spremljate do zadnjega, do smrti.
Zame osebno je lepo, če je možno, da sme pacient doma umirati in tudi umreti. Sem na razpolago, da družini pomagam, če pri tem potrebujejo pomoč. V bolnišnici je to zelo neosebno, predvsem za starejše ljudi to ni enostavno.
Kako v tem sklopu gledate na aktualno diskusijo o evtanaziji?
Za človeka, ki je res na smrt bolan, naj bi bilo možno, da se lahko odloči za tovrstno pomoč, vsaj tako mislim. To pa seveda samo v izjemnih situacijah.
Pred petindvajsetimi leti ste imeli hudo prometno nesrečo. Kako ste to prestali?
Da, prav to nedeljo bo minilo petindvajset let, odkar sem imela prometno nesrečo. Jaz sem to, hvala bogu, zelo dobro prestala, v tistem času sem medicino doživela s strani bolniške postelje. Ob tem sem se tudi sama veliko naučila. Na srečo sem imela tedaj že sestro, ki je bila praktična zdravnica (dr. Helena Domej). Ona me je pol leta zastopala v ordinaciji. Zato je bilo možno, da je ordinacija ostala in da sem imela voljo, da nadaljujem. Februarja sem imela nesrečo, po rehabilitaciji v Tobelbadu sem z delom v ordinaciji začela spet avgusta istega leta. Hišne obiske je še do konca leta prevzela moja sestra.
V življenju je veliko lepih trenutkov, človek pa doživi tudi težje ali hujše udarce usode …
Osebno sem mnenja, da bodo vedno prišli spet novi, lepi trenutki, za katere se splača živeti in delati naprej. Zmeraj pride še kaj lepega in vredno je, da se trudiš in ne obupaš.
Pojete oz. peli ste tudi pri pliberškem cerkvenem zboru, radi obiskujete kulturne prireditve. Kako pomembna je kultura za vas?
Mislim, da nam kultura daje določeno notranjo energijo. Rada se spominjam iger, ki smo jih kot laiki igrali v Pliberku pod vodstvom Petra Stickra ali Milke Hartman. To nas je obogatilo. Kultura drži našo družbo skupaj.
Kaj lahko poleg rednih obiskov pri zdravnici in zdravega načina življenja še storimo za svoje zdravje?
Vsi vemo, da je važno, da se dovolj gibamo v naši lepi naravi. Da uživamo v lepi glasbi, čitamo zanimive knjige in časopise. Pomembno je tudi, da se družimo s sosedi, tako kot je včasih bilo. Prej je bilo drugače, a malo več druženja bi bilo danes vendarle lepo. V modernem času je ta komunikacija na vasi malo šla v izgubo, glavni mediator je televizija, handy in računalnik.
Poleg zdravja, kaj je v življenju za vas najbolj pomembno?
Moja družina, vera, ki jo imam, drugače pa nimam kakšnih posebnih želja.
