Zborovodkinja Petra Schnabl-Kuglitsch sodeluje v operi s svojimi dijaki in dijakinjami iz glasbene šole Gustava Mahlerja v Celovcu. Opero, ki jo prireja »Orgelland« in jo podpirajo društva ob obletnici in spominskem letu 1938 (pokroviteljstvo bivši zvezni predsednik Heinz Fischer), dežela Koroška, koroške Glasbene šole in celovški konservatorij, bodo krstno uprizorili 5. februarja v Domu glasbe v Celovcu.
Opera zame ni le zanimiva zaradi glasbe. Delo že s svojo genezo in v okoliščinah, pod katerimi bo uprizorjeno, prinaša toliko zgodovine. Pomembno je bilo, da se je to upoštevalo pri inscenaciji. Še posebej, ker je zgodba opere popolnoma namenjena otrokom.
Hans Krása, komponist opere, je bil Pražan in je imel tako češke kot tudi nemške-judovske korenine. Delo je nastalo leta 1938 in lahko ga tudi beremo kot parabolo na skupni boj proti fašizmu, pri čemer lik Brundibárja predstavlja Adolfa Hitlerja. Po vkorakanju nacionalsocialistov v Češkoslovaško se je zaradi prepovedi igranja glasbe judovskih komponistev, praizvedba odvijala tajno v judovski sirotišnici v Pragi. Krása ni bil prisoten. Že prej so ga nacisti deportirali v koncentracijsko taborišče Theresienstadt. Tam, v koncentracijskem taborišču Theresienstadt, so v letih 1943 in 1944 izvajali opero 55 krat. Mnogo vlog je bilo treba zaradi usmrtitev vedno spet dodeliti na novo. Kasneje je propaganda NS izkoriščala igro, da bi v filmu pokazali omalovaževalno sliko Theresienstadta. Po snemanju je bila večina sodelujočih deportirana v Auschwitz.
Da bi to zgodovinsko ozadje posredovali otrokom na primeren način, stoji na začetku igre intervju z dijakinjo Michaelo Frey, katere babica je preživela tri leta v koncentracijskem taborišču Theresienstadt, razlaga zborovodkinja.
V intervjuju Schnabl-Kuglitsch nagovori tudi trpljenje slovenske manjšine pod nacionalsocialističnim režimom.
Adolf Hitler je izkoriščal nebogljenost obubožanega prebivalstva za širitev svoje destruktivne ideologije – pri nas na Koroškem so nacionalsocialisti del slo-vensko govoročega prebivalstva od danes na jutri izselili. Pregnali so jih z domačij, na katerih so družine bivale že več generacij.
Tudi Petra Schnabl-Kuglitsch izhaja prvotno iz koroško-slovenske družine. Doraščala je kot hčerka gostilničarja pri »Šuəsmonu«.
Moja glasbena osnova pride iz gostilne. Če ne bi doma peli naših pesmi, nikoli ne bi začutila takšne povezanosti z narodno pesmijo.
Njena babica je govorila le slovensko, še besede nemško ni znala povedati. Tudi starša sta govorila slovensko, toda jezika nista posredovala hčerki. Ampak oče jo je naučil mnogo slovenskih pesmi.
Kot otrok sem čutila to razcepljenost v odnosu do slovenskega jezika. Ko sem postala mama, mi je bilo važno, da se moja otroka ne naučita tega delnega odklanjanja slovenščine, ki sem ga kot otrok opažala v družb. Mislim, da mi je to uspelo. Zelo sem ponosna, kako dobro moj sin Simon govori slovensko.
Čeprav so Petro Schnabl-Kuglitsch v času njenega otroštva okoliščine bolj odtujevale od slovenščine, je dekle vendarle slišala drugi deželni jezik.
Če mati in babica nista hoteli, da otroci vemo, o čem razpravljata, sta govorili po slovensko. Mati je sicer pogosto odgovorila po nemško, toda razumela pa je vse.
Tudi petje očeta ji je približalo jezik. Sicer pa se je v gostilni pelo slovenske narodne pesmi šele v jutranjih urah.
Če so nekaj kozarcev popili, so začeli peti in govoriti po slovensko. Ta prvotni materni jezik je prišel na dan, ker so se ga potem naenkrat upali govoriti.
Danes zborovodkinja pogosto nauči otroke in mladince ter mladinke, ki jih poučuje v glasbeni šoli, slovenskih pesmi. Večina dijakov in dijakinj pa ima nemščino kot materni jezik.
Slovenske pesmi sem vedno nosila v srcu. Četudi se nisem smela naučiti jezika. Rada jih pojem v svojih zborih, ker so tako posebne. Petje pesmi v drugih jezikih je majhen prispevek k večjem razumevanju, ki ga jaz lahko naredim. Četudi nekaterih besed ne izgovorim perfektno, se trudim. Petje slovenskih pesmi na Koroškem mi je še posebej važno. Tako otroci spoznavajo jezik. Hočem, da se malo zaljubijo vanj. Ko sem jaz bila otrok, so vedno rekli, da je jezik grd. Takšna misel otroku samemu nikoli ne bi prišla. Še manj pa, če je že zapel kakšno pesem v njem. Glasba lahko povezuje, reče Petra Schnabl-Kuglitsch.
To se tudi vidi v vsebini opere »Brundibár« in v zgodovini, ki jo spremlja.
Glasba ima moč. Glasba je tem ljudem, ki so jih mučili, dajala moč, da so za kratek trenutek lahko pozabili svoj strašni vsakdan.
V nedeljo, 27. 1. 2019, obhajajo obletnico holokavsta. Spominjajo se trpljenja in žrtev nacionalsocializma, med njimi usmrčenih v koncentracijskem taborišču Theresienstadt.