Gre za artikuliranje zahtev manjšine do republike

Celovec Natanko pred letom dni, 23. oktobra 2019, je v dunajskem parlamentu kot poslanka zelenih zaprisegla Olga Voglauer, koroška Slovenka, v mlajših letih zelo aktivna predsed­nica Koroške dijaške zveze, mati dveh otrok, kmetica in občinska svetnica Enotne liste v Bilčovsu. Po lanskih volitvah in vrnitvi v avstrijski parlament so zeleni pod vodstvom Wernerja Koglerja vstopili v vladno koalicijo z ljudsko stranko. Kaj je torej v tem času bilo mogoče doseči, kakšno je ozračje v poslanski skupini zelenih, kako se koroški zeleni pri­pravljajo na koroške občinske volitve, bo Olga Voglauer iz Bilnjovsa pri Bilčovsu kot državnozborska poslanka ponovno kandidirala na čelu Enotne liste na občinskih volitvah? 

Olga Voglauer: Glede na to, da smo zeleni organizirani kot temeljno-demokratična stranka, ki deluje v sodelovanju in v stalni izmenjavi s civilno družbo, je vloga poslanke zelenih morda drugačna kot v drugih strankah. Vseh 26 poslancev zelenih v parlamentu jemlje svojo vlogo zelo resno in so stalno vključeni v delo naše vlade. Vključeni smo v pripravo zakonov, preden gredo v javno obravnavo, in jih preverjamo, ali so v skladu z našim vladnim programom in z našimi vrednotami.

Seveda. Absolutno jih upoštevajo in smo tudi vključeni v pogajanja na področjih, za katera smo pristojni. Pri meni so to kmetijstvo, gozdarstvo in manjšine. S strani zelenih sem stalno vključena v koordinacijo in pogajanja. Biti zelena poslanka je trenutno lahko zelo vplivno in zanimivo delo, kajti nepo­sredno ustvarjamo tudi vsakdanjik v Avstriji.

Bistveno je bilo povišanje podpor za manjšine, pa tudi razumevanje, da se je treba veliko bolj in tudi bolj strokovno posvetiti razvoju avstrijskih narodnih skupnosti. Važna je bila tudi delovna skupina zaradi vsakoletnega srečanja ustašev v Pliberku. Tu nam je uspelo skupaj z notranjim ministrom Karlom Nehammerjem ustanoviti delovno skupino, ki sedaj razmišlja o tem, kako naj se ta prireditev razvija naprej. Odločilno pri tem je bilo moje prizadevanje za to, da se v prihodnje tam preprečijo shodi ustašev in fašistov in teh prireditev tudi ne zlorabljajo politične stranke zunaj avstrijskih meja. Spominjanje je nekaj popolnoma drugega kot to, kar smo v preteklosti doživljali na Pliberškem polju.

Zelo dobro vzdušje. Še pred volitvami smo zeleni začeli s skupinsko-dinamičnim procesom za ljudi, ki so bili kandidati in kandidatke za mesta poslancev, tako da se je to spremljalo od lanskega julija naprej. Poslanci imamo tudi sedaj »coaching« in razvijamo novo kulturo v klubu. Prav tako pa se tudi kot karakterji dobro dopolnjujemo in drug drugega podpiramo, zaradi česar je nastal zelo dober občutek skupnosti. Zato zelo rada zahajam v poslansko skupino in delam s kolegi in kolegicami.

Na mojem področju izredno dobro. Na področju manjšin sodelujem s kolegom Nikijem Berlakovichem iz ljudske stranke, zelo dobro se ujemava in sva večinoma tudi enakega mnenja, skupaj vlečeva v isto smer. Prav tako pa je zelo dobro sodelovanje na področju kmetijstva, kjer je moj sogovornik Georg Strasser, predsednik Kmetijske zveze pri ljudski stranki, zelo vpliven politik. Čeprav se najina načela o razvoju kmetijstva deloma popolnoma razhajajo, imava zelo pragmatičen pristop in zelo dobro usklajujeva naše skupno nastopanje in uresničevanje vseh teh točk, ki smo jih zapisali v vladni program.

Uresničili smo, da bo prišlo v proračunu do posebne postavke za manjšinske medije, to smo uresničili za zdaj s 700.000 evri, ki so fokusirani v glavnem na slovensko in hrvaško manjšino. Dodatno smo si zastavili cilj, da pride do napredka pri manjšinskih medijih predvsem z ozirom na ORF. Na Koroškem to pomeni zagotovitev slovenskega radia in televizijske oddaje Dober dan, Koroška in digitalne redakcije. Dodatna želja je, da bodo manjšine, tudi koroški Slovenci, še bolj prepoznavni v digitalnem svetu. Zapisano je tudi, da želimo na novo kodificirati manjšinski zakon, se pravi, da si natančno ogledamo zakon iz leta 1976 ter kasnejše dodatke z ozirom na to, kaj bi bilo treba modernizirati. En tak razvoj je šolstvo in otroška oskrba. Za celodnevno šolo in za predšolsko vzgojo še nimamo zakonskega okvira, tudi tu bo treba še definirati standarde kakovosti, preverjanje znanja v šoli. Prav tako pa diskutiramo o javno-pravnem zastopstvu, kakšna bi bila možnost, kateri kriteriji so pri tem važni, kakšni modeli obstajajo, kakšna bi bila pot za Avstrijo. In pa seveda tudi, kako rabo uradnega jezika čim bolj poenostaviti tudi v digitalni obliki. Kot primer naj navedem servis finanzonline, ki je sedaj na voljo samo v nemščini.

Sosvet kot tak ni zastopstvo. Imenuje ga zvezni kancler in tu se strinjamo z vladnim partnerjem, da to ni nikakršna oblika zastopstva. Gre za artikuliranje zahtev manjšine do republike. Tako pri ljudski stranki kot pri zelenih se zavedamo, da takega telesa sploh ni. In to vedno spet kritizirajo Evropski svet in Združeni narodi, da Avstrija ni uresničila zastopstva.

Na vsak način nekaj, česar Avstrija doslej ne ponuja in tudi ne financira. Kakšna bo ta oblika, ali bo to polno zastopstvo s političnimi predstavniki in predstavnicami v parlamentih ali bo to eksekutiva s pravico razpolaganja z denarjem, pa je še vse odprto. Dorečeno pa je, da si bomo v letu 2021 ogledali različne modele in se potem odločili, kaj bi si lahko predstavljali kot zastopstvo ali pomoč manjšinam.

Stiki so dobri in stalni. Nam je pa v tem letu korona marsikaj onemogočila. Marsikatero srečanje ni bilo mogoče. V prihodnje, in to vidim kot nalogo, bomo morali še bolj tesno sodelovati. Kar pa sem videla pri pripravah za praznovanje 10. oktobra, je, da je oblika, ki jo je izbral slovenski predsednik Borut Pahor, da se je vedno srečal z večjo skupino predstavnikov manjšine, izredno pomembna. Da poslušamo ljudi, ki so aktivni na terenu, ki imajo veliko povedati iz vsakodnevne prakse, da je posluh za potrebe. In da se posluša tudi glas mladine, kaj pričakuje, kaj potrebuje za ohranitev in razvoj slovenščine, bodisi na kulturnem, športnem ali tudi političnem področju. Prepričana sem, da je potrebna politično zelo aktivna skupina v naši slovenski družbi, da si v prihodnje zavarujemo težko izborjene pravice in jih izgradimo še naprej po evropskih standardih.

V okviru naših zelenih prireditev so shodi z volilci in zelenimi funkcionarji stalnica v mojem koledarju. Spomladi sem zaradi korone te govorilne ure preložila na splet. Imela sem redne četrtke, ki jih bomo sedaj spet uvedli, z digitalnimi govorilnimi urami. Z našimi občinskimi skupinami pa sem v stalnem stiku, pri zelenih so tudi stalna okrajna srečanja, tako da je ta kontakt ostal. Medsebojno mreženje z različnimi društvi po Koroškem pa je moje vsakdanje delo.

Pri Enotni listi gre za izjemno pomembno politično gibanje koroških Slovencev in nikakor ne more biti strategija zelenih, da nasprotujejo temu gibanju. Tam, kjer so zeleni že uveljavljeni, bodo na občinskih volitvah kandidirali. So nekatere občine, kjer je leta 2015 prišlo do razhajanj, ker so zeleni kandirali tudi tam, kjer so bile samostojne liste zelo močne. Tukaj si sedaj prizadevamo za pogovore, kako bi se lahko dopolnjevali ali skupaj kandidirali. To pa vedno v dogovoru z ljudmi v občinah. Enotna lista je za slovensko narodno skupnost nujno potrebna in naj bi bila pri politiki v Sloveniji in na Dunaju še bolj slišana. Da Enotna lista nima mesta v narodnostnem sosvetu, je zame absolutno nerazumljivo in nesprejemljivo. Prav tako pa se mi zdi nujno, da bi ta glas v Sloveniji še bolj poslušali, kajti gre za več ko 60 svetnikov in svetnic, ki so jih izvolili ljudje tam, kjer ti ljudje živijo. Nobena druga organizacija tega nima. In za zelene velja: kjer le gre, podpora in zavzemanje za pravice slovenske narodne skupnosti, in tam, kjer kandidiramo, kandidiramo vedno z velikim posluhom in velikim srcem za prizadevanja slovenske manjšine.

Za primer: v Bilčovsu imamo zelo dobro kooperacijo Enotne liste z zeleno stranko in to bo tako ostalo, zeleni pa tam ne bomo posebej kandidirali.

V Bilčovsu bom podprla Enotno listo. Ali bom kandidirala, pa še ni jasno, ker lista še ni določena.