Pliberk Ob obisku pri Črčeju je nekdo vprašal tedanjega šmihelskega dekana Krista Srienca, zakaj se je potegoval tudi za mesto dekana v Pliberku, saj ga Pliberčani kot zavednega Slovenca morda ne bi sprejeli z odprtimi rokami. Njegov odgovor, da je Pliberk pač »trdo, a tudi zelo sladko jabolko«, je zelo primeren opis za ta kraj z zgodovino, ki je imela svetle, a tudi veliko temnih plati. Minulo nedeljo se je na povabilo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik zbralo kar lepo število zainteresiranih za zgodovino mesta Pliberk, ki je kot naselje bilo prvič dokumentirano med leti 993 in 1000, tedaj z imenom »Luipicdorf« (slov. Ljubeka).
Valentin Kumer je prevzel vodstvo po mestu in je zelo natančno razlagal imena cest, ulic, obrtnikov, hiš in gostiln v mestu in ob tem dodajal zanimive anekdote iz vsakdanjega življenja Pliberčanov. Posebno »pliberško dušo« sam dobro pozna, saj je po osemletnem šolanju v Pliberku svojo poklicno pot začel kot vajenec pri podjetju »Zwick,« kjer je bil petnajst let zaposlen, tudi njegova žena je bila iz mesta.
Logika cestnih imen v Pliberku
Avstrijska komisija za kartografijo priporoča poimenovanje cest po osebah, ki so povezane s krajem. Tak primer je ulica Kumeschgasse, poimenovana po Johannu Erasmusu Kumeschu, Pliberčanu, ki je kot župnik in arhidiakon deloval med drugim v Sovodnjah (Gmünd) na zgornjem Koroškem. Po svoji smrti leta 1762 je domači občini zapustil lepo vsoto denarja z namenom, da bi razširili in posodobili t. i. »meščanski špital«, s pridruženo Erasmusovo kapelico je to ustanova za pomoč revnim. Danes ima v tej stavbi sedež okrajno sodišče, kapelica pa je od leta 1967 naprej v lasti Evangeličanske farne skupnosti Velikovec. Druga cestna imena so zasnovana po lokacijah in po tem, kam vodijo (Kirchgasse, Postasse, Schlossgasse, Lobacher Straße, Gutensteiner Straße …)
Na žalost se je tudi v Pliberku uveljavil trend, da novejše ceste poimenujejo po rožah ali drevesih (Tulpenweg, Nelkenweg), v nekaterih primerih pa tudi po hišah (Močilnikweg v Libučah). Glavni trg se je šele ob 75. obletnici plebiscita preimenoval v 10. Oktober Platz, kar priča o tedanjem vzdušju v deželi.
Neviden zid in medvojni čas
Od nekdanjega mestnega zidu je danes ostalo le še nekaj fragmentov, kljub temu je ostal nekakšen neviden zid: znotraj zidu je prevladovala nemščina, zunaj zidu pa slovenščina. V mnogih zapiskih o mestu ni omenjeno, da bi tukaj živeli Slovenci, tudi podatki ljudskega štetja iz leta 1910 rišejo sliko o nemškem Pliberku, a v resnici ni bilo tako, pravi Kumer: »Če si šel po glavnem trgu navzgor, so v večini hiš govorili tudi slovensko, niso se pa k temu priznavali, saj je meščan moral govoriti nemško, da je kaj veljal.« Tisti, ki so iz drugih krajev prišli v Pliberk, so bili prisiljeni pozabiti svoje slovenske korenine. Posebno močan pritisk na slovenskogovoreče družine je bil med vojno, ko so sosedje postali denuncianti. Slovenskogovoreče družine so prijavljali pri policiji, kar nekaj družin iz pliberške okolice je bilo deportiranih. Od teh se Štefan Breznik st. in Ivan Hornbök, ki je bil leta 1909 kaplan v Pliberku in je takrat bil glavni pobudnik za ustanovitev Katoliškega prosvetnega društva Edinost v Pliberku (danes SPD Edinost), nista več vrnila.
Breznikovi kot steber slovenščine
Pomembno vlogo za slovenščino v mestu je imela gostilna pri »Prajerju,« ki je tedaj nosila ime »Narodni dom« in je od leta 1912 naprej bila v lasti Breznikove družine. Pri Brezniku je bila društvena knjižnica, tam so bile slovenske prireditve in tudi Posojilnica Pliberk je imela tam svoje prostore. Po besedah Lipeja Kolenika je bila »Breznikova domačija res pravi dom za vse zavedne Slovence in tudi glavni steber vsega slovenskega kulturnega, političnega in gospodarskega gibanja v Pliberku in okolici.« Lahko bi rekli, da je gostilna Breznik tedaj imela vlogo, ki jo ima danes Kulturni dom.
Bombardiranje glavne šole
Marca 1945 je bila pliberška glavna šola tarča zavezniškega bombnega napada, vzrok za napad so po zapiskih Othmarja Moryja bili okoli šole postavljena vozila in tanki tedaj v Pliberku nameščene policijske enote SS. Na srečo je bila šola med napadom prazna, življenje pa so izgubili trije SS-ovci, ki so bili nastanjeni v šoli. Okoli šole je padlo 30 bomb, v okolici so našteli nad 70 bombnih lijakov.
